Psalmi 10
1 Zašto, Gospode, stojiš daleko, kriješ se kad je nevolja?
Zakaj stojiš daleč stran, oh Gospod? Zakaj se skrivaš v časih stiske?
2 S oholosti bezbožnikove muèe se ubogi; hvataju se ubogi prijevarom koju izmišljaju bezbožnici.
Zlobni v svojem ponosu preganjajo revnega. Naj se ujamejo v naklepe, ki so si jih domislili.
3 Jer se bezbožnik dièi željom duše svoje, grabljivca pohvaljuje.
Kajti zlobni se baha z željo svojega srca in blagoslavlja pohlepnega, ki ga Gospod prezira.
4 Bezbožnik u obijesti svojoj ne mari za Gospoda: “on ne vidi.” Nema Boga u mislima njegovijem.
Zlobni zaradi ponosa svojega obličja ne bo povpraševal po Bogu. V vseh njegovih mislih ni Boga.
5 Svagda su putovi njegovi krivi; za sudove tvoje ne zna; na neprijatelje svoje neæe ni da gleda.
Njegove poti so vedno boleče, tvoje sodbe so daleč zgoraj izven njegovega pogleda. Glede na vse njegove sovražnike on puha nanje.
6 U srcu svojem veli: neæu posrnuti; zlo neæe doæi nigda.
V svojem srcu je rekel: »Ne bom omajan, kajti nikoli ne bom v nadlogi.«
7 Usta su mu puna nevaljalijeh rijeèi, prijevare i uvrede, pod jezikom je njegovijem muka i pogibao.
Njegova usta so polna preklinjanj, prevare in sleparstva. Pod njegovim jezikom je vragolija in prazne reči.
8 Sjedi u zasjedi iza kuæe; u potaji ubija pravoga; oèi njegove vrebaju ubogoga.
Sedi v skrivališčih vasi. Na skrivnih krajih mori nedolžnega. Njegove oči so na skrivaj naravnane zoper revnega.
9 Sjedi u potaji kao lav u peæini; sjedi u zasjedi da uhvati ubogoga; hvata ubogoga uvukavši u mrežu svoju.
Na skrivnem preži kakor lev v svojem brlogu. Leži na preži, da ujame revnega. Revnega ujame, ko ga vleče v svojo mrežo.
10 Pritaji se, prilegne, i ubogi padaju u jake nokte njegove.
Klečeplazi in se ponižuje, da lahko revni pade po njegovih močnih.
11 Kaže u srcu svome: “Bog je zaboravio, okrenuo je lice svoje, neæe vidjeti nigda.”
V svojem srcu je rekel: »Bog je pozabil. Skriva svoj obraz, tega nikoli ne bo videl.«
12 Ustani, Gospode! digni ruku svoju, ne zaboravi nevoljnijeh.
Vstani, oh Gospod, oh Bog, dvigni svojo roko. Ne pozabi ponižnega.
13 Zašto bezbožnik da ne mari za Boga govoreæi u srcu svom da ti neæeš vidjeti?
Zakaj zlobni zaničuje Boga? V svojem srcu je rekel: »Ti tega ne boš zahteval.«
14 Ti vidiš; jer gledaš uvrede i muke i pišeš ih na ruci. Tebi predaje sebe ubogi; siroti ti si pomoænik.
To si videl, kajti gledaš vragolijo in zlobnost, da to poplačaš s svojo roko. Revni se ti izroča, pomočnik si osirotelemu.
15 Satri mišicu bezbožnome i zlome, da se traži i ne naðe bezbožnost njegova.
Zlomi laket zlobnemu in zlemu človeku. Preiskuj njegovo zlobnost, dokler je ne najdeš več.
16 Gospod je car svagda, dovijeka, nestaæe neznabožaca sa zemlje njegove.
Gospod je Kralj na veke vekov. Pogani so izginili iz njegove dežele.
17 Gospode! ti èuješ želje ništih; utvrdi srce njihovo; otvori uho svoje,
Gospod, slišal si hrepenenje ponižnih. Pripravil boš njihovo srce, svojemu ušesu boš povzročil, da sliši,
18 Da daš sud siroti i nevoljniku, da prestanu goniti èovjeka sa zemlje.
da razsodiš osirotelega in zatiranega, da človek iz zemlje ne more več zatirati.
