Salmenes 106

1 Halleluja! Prisa Herren, for han er god, for æveleg varer hans miskunn!

Aleluja! Slavite Gospoda, ker je dober, ker je vekomaj milost njegova.

2 Kven kann fullt ut nemna Herrens velduge verk, forkynna all hans lov?

Kdo bi dopovedal najvišjo moč Gospodovo, oznanil vso hvalo njegovo?

3 Sæle er dei som tek vare på det som rett er, den som gjer rettferd til kvar tid!

O blagor jim, ki se držé postave té, ki delajo pravico vsak čas!

4 Herre, kom meg i hug med den godhug du hev for ditt folk, gjesta meg med di frelsa!

Spomni se me, Gospod, po blagovoljnosti, katero izkazuješ svojemu ljudstvu, obišči me z blaginjo svojo.

5 so eg kann skoda lukka åt dine utvalde, gleda meg med ditt folks gleda, rosa meg med din arv.

Da uživam izvoljenih tvojih dobroto, da se radujem radosti naroda tvojega; da se s posestjo tvojo ponašam.

6 Me hev synda med våre feder, me hev gjort ille, me hev vore ugudlege.

Grešili smo z očeti svojimi: krivično smo delali, ravnali hudobno.

7 Våre feder i Egyptarland agta ikkje på dine under, dei kom ikkje i hug dine mange nådegjerningar, men dei var tråssuge ved havet, ved Raudehavet.

Očetje naši niso umeli v Egiptu čudovitih dél tvojih; spominjali se niso milosti tvojih obilosti; temuč priliko so dajali izpremeniti jih pri morji, ko so stopali v morje trstovito.

8 Men endå frelste han deim for sitt namn skuld, av di han vilde kunngjera si magt,

Vendar jih je rešil zavoljo imena svojega, da bi pokazal svojo moč.

9 og han truga Raudehavet so det vart turt, og han let deim ganga gjenom djupi som på slette marki,

Ker zarotil je trstovito morje, in posušilo se je; in peljal jih je skozi valove kakor skozi puščavo.

10 og han frelste deim frå hans hand som hata deim, og løyste deim ut or fiendehand,

Tako jih je rešil roke sovražnikove; otel jih je neprijateljeve roke.

11 og vatn gøymde deira motstandarar, ikkje ein vart att av deim.

Pokrile pa so vode njih sovražnike; eden izmed njih ni ostal.

12 Då trudde dei på ordi hans, då song dei hans lov.

Da sì so verjeli besedam njegovim, peli hvalo njegovo,

13 Men snart gløymde dei hans gjerningar, dei bia ikkje på hans råd;

Pozabili so naglo dél njegovih; čakali niso sveta njegovega.

14 men dei fekk ein gir i seg i øydemarki, og dei freista Gud på den ubygde stad.

Ampak iz poželjivosti v puščavi izkušali so Boga mogočnega v samoti.

15 Då gav han deim det dei vilde hava, men sende tærande sjukdom yver deira liv.

Tako da je podelivši jim, kar so prosili, poslal kugo nad nje.

16 Og dei vart ovundsjuke på Moses i lægret, på Aron, Herrens heilage.

Potem ko so bili nevoščljivi Mojzesu v šatorji, Aronu svetniku Gospodovemu,

17 Då opna jordi seg og slukte Datan, og ho let seg att yver flokken åt Abiram,

Odprla se je zemlja in požrla Datana in zagrnila je drhal Abiramovo.

18 og det kveiktest eld på flokken deira, ein loge brende upp dei ugudlege.

In vnel se je ogenj v njih drhal, in s plamenom požgal krivične.

19 Dei gjorde ein kalv ved Horeb og tilbad eit støypt bilæte,

Naredili so tele na Horebu, in klanjali so se podobi.

20 og dei bytte burt si æra for bilætet av ein ukse som et gras.

In premenivši čast svojo v podobo vola, ki travo jé,

21 Dei gløymde Gud, sin frelsar, som hadde gjort store ting i Egyptarland,

Pozabili so Boga mogočnega, rešitelja svojega, kateri je bil storil velike reči v Egiptu,

22 undergjerningar i Khams land, skræmelege ting ved Raudehavet.

Čudovita dela v deželi Kamovi, strašna pri trstovitem morji.

23 Og han tenktest til å tyna deim, dersom ikkje Moses, hans utvalde, hadde kasta seg imillom for hans åsyn til å avvenda hans vreide, at han ikkje skulde øydeleggja.

Zatorej je rekel, da jih bode pogubil; ko bi ne bil Mojzes, izvoljenec njegov, stopil v ón predór pred njim, da bi odvrnil jezo njegovo, da jih ne pogubi.

24 Og dei vanvyrde det herlege landet, dei trudde ikkje ordet hans,

Zavrgli so tudi zaželeno deželo, ne verujoč besedi njegovi.

25 og dei knurra i sine tjeld, høyrde ikkje på Herrens røyst.

In godrnjaje v šatorih svojih niso poslušali glasú Gospodovega.

26 Då lyfte han si hand imot deim til å slå deim ned i øydemarki,

Zatorej je dvignil roko svojo ter prisegel, da jih podere v sami puščavi.

27 og slå deira etterkomarar ned millom heidningarne og spreida deim kring i landi.

In da podere seme njih med narodi, in razkropi jih po deželah.

28 Og dei batt seg saman med Ba’al-Peor, og dei åt av offer til dei daude,

Razen tega so se združili tudi z malikom Peorjem, in jedli mrtvih daritve.

29 og dei vekte harm ved si åtferd, og ei plåga braut ut millom deim.

Klicali so tako Boga v nevoljo z deli svojimi, da je pridrla nad nje nadloga.

30 Då stod Pinehas fram og heldt dom, og plåga stilltest;

Dokler ni vstal Pineas in storil sodbo, ter je bila ustavljena tista nadloga;

31 og det vart rekna honom til rettferd frå ætt til ætt æveleg.

Kar se mu je štelo za pravico, od roda do roda vekomaj.

32 Og dei vekte vreide ved Meribavatnet, og det gjekk Moses ille for deira skuld;

Enako so razdražili gorečo jezo pri vodah prepira, tako da se je slabo godilo Mojzesu zavoljo njih.

33 for dei var tråssuge mot hans ande, og han tala tankelaust med sine lippor.

Ko so bili razdražili duha njegovega, in je izgovoril z ustnami svojimi razdraženje svoje:

34 Dei øydelagde ikkje dei folki som Herren hadde tala med deim um,

Pokončali niso onih ljudstev, za katera jim je bil zapovedal Gospod;

35 men dei blanda seg med heidningarne og lærde deira gjerningar,

Ampak pomešali so se z onimi narodi in naučili se njih dél.

36 og dei tente deira avgudar, og desse vart deim til ei snara,

In čestili so njih podobe, katere so bile njim v izpotiko.

37 og dei ofra sine søner og døtter til magterne,

Ker darovali so sinove svoje in hčere svoje hudobnim duhovom;

38 og dei rende ut skuldlaust blod, blod av sine søner og døtter som dei ofra til Kana’ans avgudar, og landet vart vanhelga med blodskuld.

In prelivali so nedolžno kri, kri sinov svojih in hčer svojih, katere so darovali podobam Kanaanskim, tako da je bila zemlja onečiščena z njih moritvami.

39 Og dei vart ureine ved sine gjerningar og dreiv hor ved si åtferd.

In oskrunjali so se sè svojimi deli; prešestvovali z dejanji svojimi.

40 Då loga Herrens vreide upp imot hans folk, og han stygdest ved sin arv.

Zatorej se je razsrdil Gospod nad ljudstvom svojim in studil svojo posest,

41 Og han gav deim i handi på heidningar, og dei som hata deim, vart herrar yver deim,

Tako da jih je dal v roko narodom, da bi jim gospodovali njih sovražniki, črtilci,

42 og deira fiendar trengde deim, og dei laut bøygja seg under deira hand.

In jih zatirali njih neprijatelji, in da bi se poniževali pod njih roko.

43 Mange gonger fria han deim ut, men dei var tråssuge og sjølvrådige, og dei kom reint i vesaldom for si misgjerning.

Mnogokrat jih je rešil, dasì so ga bili razsrdili z naklepom svojim, in so bili ponižani zavoljo krivice svoje.

44 Men han såg til deim då dei var i naud, med di han høyrde deira klagerop.

Ozrl se je na njih stisko, slišal je njih vpitje.

45 Og han kom i hug si pakt for deim, og han ynkast etter si store miskunn.

In spomnivši se zá nje zaveze svoje, kesal se je po obilosti milosti svojih;

46 Og han let deim finna miskunn hjå alle som hadde fanga deim.

Tako da jim je izkazal usmiljenje pred vsemí, kateri so jih v sužnjosti imeli.

47 Frels oss, Herre vår Gud, og samla oss frå heidningarne, so me kann prisa ditt heilage namn, rosa oss av ditt lov!

Reši nas, Gospod, Bog naš, in zberi nas izmed tistih narodov, da slavimo sveto ime tvoje, in se s hvaljenjem priporočamo v hvali tvoji,

48 Lova vere Herren, Israels Gud, frå æva og til æva! Og alt folket segje: Amen. Halleluja!

Blagoslovljen Gospod, Izraelov Bog, od veka do veka in vse ljudstvo naj govori: Aleluja!