Zebur 137

1 Babildiki derya-ériqlar boyida biz olturduq; Zionni esliginimizde, berheq yigha kötürduq;

Ob rekah Babilonskih, ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Sijona.

2 Chiltarimizni arisidiki sögetlerge ésip qoyduq.

Na vrbe v deželi obesili smo strune svoje,

3 Chünki bizni sürgün qilghanlar bizdin naxsha telep qildi; Bizni zarlatquchilar bizdin tamasha telep qilip: — «Hey, Zion naxshiliridin birni bizge éytqina» — déyishti.

Dasì so tam hoteli od nas veselih pesmi, ki so nas odpeljavali vjete, in ki so mučili nas govoreč: Pojte nam katero pesmi Sijonskih.

4 Yaqa yurtta turup Perwerdigarning naxshisini qandaqmu éytayli?

Kako bi bili peli pesem Gospodovo v tujcev deželi?

5 Ey Yérusalém, men séni untusam, Ong qolum [maharitini] untusun!

Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja.

6 Séni eslimisem, — Yérusalémni eng chong xursenlikimdin ewzel körmisem — Tilim tanglayimgha chapliship qalsun!

Jezik moj naj se mi prijemlje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdigujem Jeruzalema nad glavo radosti svoje.

7 I Perwerdigar, Édom baliliridin hésab alghanda, Yérusalémning béshigha chüshken künini yadinggha keltürgeysen; Chünki ular: «Uni yer bilen yeksan qilinglar, Ulighiche yer bilen yeksan qilinglar!» déyishti.

Spomni se, Gospod, zoper Edomejce dneva Jeruzalemskega; kateri so rekli: "Razvalite, razvalite; dokler bode kaj podzidja v njem!"

8 I bulinish aldida turghan Babil qizi, Bizge qilghan qilmishliringni özüngge qayturghuchi bextliktur!

Rod Babilonski naj se pokončá; blagor mu, kdor ti bode povrnil hudodelstvo, katero si nam storil.

9 Bowaqliringni élip tashqa atquchi kishi bextliktur!

Blagor, kdor zgrabi in razdrobi otroke tvoje ob skalo!