< Буття 37 >

1 І осівся Яків у Краї мешкання батька свого, в Краї ханаанському.
Jakob je prebival v deželi, v kateri je bil njegov oče tujec, v kánaanski deželi.
2 Оце о́повість про Якова. Йо́сип, віку сімнадцяти літ, пас, як юнак, отару з братами своїми, з синами Білги та з синами Зілпи, жінок батька свого. І Йо́сип доносив недобрі звістки про них до їхнього батька.
To so Jakobovi rodovi. Jožef je bil star sedemnajst let, ko je s svojimi brati pasel trop in deček je bil s sinovi Bilhe in s sinovi Zilpe, ženama svojega očeta. Jožef je svojemu očetu prinesel njihovo zlo poročilo.
3 А Ізра́їль любив Йо́сипа над усіх синів своїх, бо він був у нього сином старости. І він справив йому квітчасте вбрання́.
Torej Izrael je bolj ljubil Jožefa kakor vse svoje otroke, ker je bil sin njegove visoke starosti. Naredil mu je plašč iz mnogih barv.
4 І бачили його браття, що їх батько полюбив його над усіх братів його, — і знена́виділи його, і не могли говорити з ним спокійно.
Ko so njegovi bratje videli, da ga je njihov oče bolj ljubil kakor vse njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli miroljubno govoriti z njim.
5 І снився був Йо́сипові сон, і він розпові́в своїм браттям, а вони ще збільшили нена́висть до нього.
Jožef je sanjal sanje in te je povedal svojim bratom, oni pa so ga še bolj sovražili.
6 І сказав він до них: „Послухайте но про той сон, що снився мені.
Rekel jim je: »Poslušajte, prosim vas, te sanje, ki sem jih sanjal.
7 А ото ми в'яжемо снопи серед поля, і ось мій сніп зачав уставати, та й став. І ось оточують ваші снопи, — та й вклоняються снопові моєму“.
Kajti, glejte, na polju smo vezali snope in glejte, moj snop je vstal in tudi stal pokončno. Glejte, vaši snopi so stali naokoli in se globoko priklanjali mojemu snopu.«
8 І сказали йому його браття: „Чи справді ти будеш царювати над нами, чи теж справді ти будеш панувати над нами?“І вони збільшили ненависть до нього через сни його та через слова його.
Njegovi bratje so mu rekli: »Ali boš zares kraljeval nad nami? Ali boš zares imel gospostvo nad nami?« In še bolj so ga zasovražili zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed.
9 І снився йому ще сон інший, і він оповів його братам своїм, та й сказав: „Оце снився мені ще сон, — і ось сонце та місяць та одинадцять зір вклоняються мені“.
Sanjal je še druge sanje in te povedal svojim bratom in rekel: »Glejte, še sem sanjal sanje. Glejte globoko so se mi priklanjali sonce in luna in enajst zvezd.«
10 І він розповів це батькові своєму та браттям своїм. І докорив йому ба́тько його, та й промовив до нього: „Що́ то за сон, що снився тобі? Чи справді при́йдемо ми, я та мати твоя та брати твої, щоб уклонитися тобі до землі?“
Te je povedal svojemu očetu in svojim bratom. Njegov oče pa ga je oštel in mu rekel: »Kaj so te sanje, ki si jih sanjal? Naj zares pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo k zemlji?«
11 І заздрили йому брати його, а батько його запам'ята́в ці слова.
Njegovi bratje so mu zavidali, toda njegov oče je obeležil besede.
12 І пішли брати його пасти отару свого батька в Сихем.
Njegovi bratje so odšli, da pasejo trop svojega očeta v Sihemu.
13 І сказав Ізра́їль до Йо́сипа: „Таж брати твої пасуть у Сихемі! Іди ж, і я пошлю тебе до них!“А той відказав йому: „Ось я!“
Izrael je rekel Jožefu: »Mar tvoji bratje ne pasejo tropa v Sihemu? Pridi in poslal te bom k njim.« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.«
14 І сказав він до нього: „Піди но, побач стан братів твоїх і стан отари, та й дай мені відповідь“. І він послав його з долини Хеврону, і той прибув до Сихему.
Rekel mu je: »Pojdi, prosim te, poglej če je dobro s tvojimi brati in dobro s tropi in besedo mi ponovno prinesi nazaj.« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in je prišel v Sihem.
15 І знайшов його один чоловік, — а він ось блукає по полю. І запитав його той чоловік, кажучи: „Чого ти шукаєш?“
Našel pa ga je nek mož in glej, taval je po polju in človek ga je vprašal, rekoč: »Kaj iščeš?«
16 А той відказав: „Я шукаю братів своїх. Скажи ж мені, де вони випасають?“
Rekel je: »Iščem svoje brate. Povej mi, prosim te, kje pasejo svoje trope.«
17 І сказав той чоловік: „Вони пішли звідси, бо я чув, як казали вони: Ходімо до Дотаїну“. І пішов Йо́сип за своїми братами, і знайшов їх у Дотаїні.
Človek je rekel: »Odpravili so se od tod, kajti slišal sem jih reči: ›Pojdimo v Dotán.‹« Jožef je odšel za svojimi brati in jih našel v Dotánu.
18 А вони побачили його зда́лека, і поки він набли́зився до них, то змовлялися на нього, щоб убити його.
Ko so ga od daleč zagledali, celo preden se jim je približal, so se zoper njega zarotili, da ga ubijejo.
19 І сказали вони один о́дному: „Ось іде той сновидець!
Drug drugemu so rekli: »Glejte, ta sanjač prihaja.
20 А тепер давайте вбиймо його, і вкиньмо його до однієї з ям, та й скажемо: Дикий звір з'їв його! І побачимо, що буде з його снами“.
Pridimo torej, ubijmo ga in ga vrzimo v neko jamo in bomo rekli: ›Neka zla žival ga je požrla‹ in bomo videli, kaj bo nastalo iz njegovih sanj.«
21 І почув це Руви́м, і визволив його з руки їхньої, і сказав: „Не губімо душі його!“
Ruben pa je to slišal in ga osvobodil iz njihovih rok in rekel: »Naj ga ne ubijemo mi.«
22 І сказав до них Рувим: „Не проливайте крови, — киньте його до ями тієї, що в пустині, а руки́ не кладіть на нього", щоб визволити його з їхньої руки, щоб вернути його до батька його.
Ruben jim je rekel: »Ne prelijmo krvi, temveč ga vrzimo v tole jamo, ki je v divjini in ne položimo roke nanj, « da bi ga lahko osvobodil iz njihovih rok, da ga ponovno izroči njegovemu očetu.
23 І сталося, коли прийшов Йо́сип до братів своїх, то вони стягнули з Йосипа вбрання його, вбрання квітчасте, що на ньому було.
Pripetilo pa se je, ko je Jožef prišel k svojim bratom, da so Jožefa slekli iz njegovega plašča, njegovega plašča iz mnogih barv, ki je bil na njem
24 І взяли його, та й кинули його до ями, а яма та порожня була, — не було в ній води.
in ga prijeli ter vrgli v jamo. Jama pa je bila prazna, v njej ni bilo vode.
25 І сіли вони попоїсти хліба. І звели вони очі свої та й побачили, — ось караван ізмаїлітів іде з Ґілеаду, а верблюди їхні несуть пахощі, і бальзам, і ладан, — іде він спровадити це до Єгипту.
Usedli so se, da jedo kruh in povzdignili so svoje oči, pogledali in glej, skupina Izmaelcev je prihajala iz Gileáda, s svojimi kamelami, nesoč dišave, balzam in miro, da to odnesejo dol v Egipt.
26 І сказав Юда до своїх братів: „Яка ко́ристь, що вб'ємо нашого брата, і затаїмо́ його кров?
Juda je rekel svojim bratom: »Kakšna korist je to, če ubijemo svojega brata in prikrijemo njegovo kri?
27 Давайте продамо його Ізма́їльтянам, — і рука наша нехай не буде на ньому, бо він брат нам, він наше тіло“. І послухалися брати його.
Pridite in prodajmo ga Izmaelcem in naj naša roka ne bo nad njim, kajti on je naš brat in naše meso.« Njegovi bratje so bili zadovoljni.
28 І коли прохо́дили мідіяніти, купці, то витягли й підняли Йо́сипа з ями. І продали Йосипа ізмаїльтянам за двадцять срібняків, а ті повели Йосипа до Єгипту.
Potem so šli mimo midjánski trgovci in Jožefa so potegnili ter dvignili iz jame in Jožefa prodali Izmaelcem za dvajset koščkov srebra in ti so Jožefa pripeljali v Egipt.
29 А Рувим вернувся до ями, — аж нема Йосипа в ямі! І розірвав він одежу свою...
Ruben pa se je vrnil k jami in glej, Jožefa ni bilo v jami. Raztrgal je svoja oblačila
30 І вернувся він до братів своїх, та й сказав: „Немає хло́пця! А я, —— куди я піду́?“
in se vrnil k svojim bratom ter rekel: »Otroka ni in kam naj grem jaz?«
31 А вони взяли Йо́сипове вбрання́, і зарізали козла, і вмочили вбрання в кров.
Vzeli so Jožefov plašč, zaklali kozlička izmed koz in plašč pomočili v kri
32 І послали вони квітчасте вбрання, і принесли до свого батька, та й сказали: „Оце ми знайшли. Пізнай но, чи це вбрання — твого сина воно, чи ні?“
in poslali so plašč iz mnogih barv in ga prinesli k svojemu očetu ter rekli: »To smo našli. Védi torej, ali je to plašč tvojega sina ali ne.«
33 А він пізнав його та й сказав: „Вбрання мого сина... Дикий звір його з'їв... Справді розшарпаний Йо́сип!“
Prepoznal ga je in rekel: » To je plašč mojega sina. Zla žival ga je požrla. Jožef je brez dvoma raztrgan na koščke.«
34 І роздер Яків одіж свою, і зодягнув вере́тище на сте́гна свої, і багато днів справляв жалобу по синові своє́му...
Jakob je raztrgal svoja oblačila in na svoja ledja oblekel vrečevino in mnogo dni žaloval za svojim sinom.
35 І зачали всі сини його та всі дочки його потіша́ти його. Але він не міг утішитися, та й сказав: „У жало́бі зійду я до сина мого до шеолу“. І плакав за ним його ба́тько. (Sheol h7585)
Vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere so vstali, da ga potolažijo, toda odklonil je, da bi bil potolažen in rekel je: »Kajti žalujoč bom šel v grob k svojemu sinu.« Tako je njegov oče jokal za njim. (Sheol h7585)
36 А мідіяніти продали Йо́сипа до Єгипту, до Потіфара, царедворця фараонового, начальника царсько́ї сторожі.
Midjánci pa so ga prodali v Egipt k Potifárju, faraonovemu častniku in poveljniku straže.

< Буття 37 >