< Psaltaren 132 >

1 En vallfartssång. Tänk, HERRE, David till godo, på allt vad han fick lida,
Gospod, spomni se Davida in vseh njegovih stisk,
2 han som svor HERREN en ed och gjorde ett löfte åt den Starke i Jakob;
kako je prisegel Gospodu in se zaobljubil mogočnemu Jakobovemu Bogu:
3 »Jag skall icke gå in i den hydda där jag bor, ej heller bestiga mitt viloläger,
»Zagotovo ne bom prišel v šotorsko svetišče svoje hiše niti šel gor v svojo posteljo,
4 jag skall icke unna mina ögon sömn eller mina ögonlock slummer,
svojim očem ne bom dal spanja ali dremanja svojim vekam,
5 förrän jag har funnit en plats åt HERREN, en boning åt den Starke i Jakob.»
dokler ne najdem kraja za Gospoda, prebivališča za mogočnega Jakobovega Boga.«
6 Ja, vi hörde därom i Efrata, vi förnummo det i skogsbygden.
Glej, slišali smo o tem v Efráti, našli smo to na gozdnih poljih.
7 Låtom oss gå in i hans boning, tillbedja vid hans fotapall.
Šli bomo v njegova šotorska svetišča, oboževali bomo ob njegovi pručki.
8 Stå upp, HERRE, och kom till din vilostad, du och din makts ark.
Vstani, oh Gospod, v svoj počitek, ti in skrinja tvoje moči.
9 Dina präster vare klädda i rättfärdighet, och dina fromma juble.
Naj bodo tvoji duhovniki oblečeni s pravičnostjo in tvoji sveti naj vzklikajo od veselja.
10 För din tjänare Davids skull må du icke visa tillbaka din smorde.
Zaradi svojega služabnika Davida ne obrni obličja proč od svojega maziljenca.
11 HERREN har svurit David en osviklig ed, som han icke skall rygga: »Av ditt livs frukt skall jag sätta konungar på din tron.
Gospod je Davidu prisegel z resnico; ne bo se odvrnil od nje: »Od sadu tvojega telesa bom postavil na tvoj prestol.
12 Om dina barn hålla mitt förbund och hålla mitt vittnesbörd, som jag skall lära dem, så skola ock deras barn till evig tid få sitta på din tron.
Če se bodo tvoji otroci držali moje zaveze in mojega pričevanja, ki jih ga bom jaz učil, bodo tudi njihovi otroci sedeli na tvojem prestolu na vékomaj.«
13 Ty HERREN har utvalt Sion, där vill han hava sin boning.
Kajti Gospod je izbral Sion; zaželel si ga je za svoje prebivališče.
14 Detta är min vilostad till evig tid; här skall jag bo, ty till detta ställe har jag lust.
»To je moj počitek na veke; tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.
15 Dess förråd skall jag rikligen välsigna, åt dess fattiga skall jag giva bröd till fyllest.
Obilno bom blagoslavljal njegovo preskrbo, njegove uboge bom nasičeval s kruhom.
16 Dess präster skall jag kläda i frälsning, och dess fromma skola jubla högt.
Prav tako bom njegove duhovnike oblekel z rešitvijo duš in njegovi sveti bodo glasno vzklikali od veselja.
17 Där skall jag låta ett horn skjuta upp åt David; där har jag rett till en lampa åt min smorde.
Tam bom storil Davidovemu rogu, da vzbrsti; odredil sem svetilko za svojega maziljenca.
18 Hans fiender skall jag kläda i skam, men på honom skall hans krona glänsa.» Se Horn i Ordförkl.
Njegove sovražnike bom oblekel s sramoto, toda na njem samem bo cvetela njegova krona.«

< Psaltaren 132 >