< Salmos 74 >
1 Masquil de Asaph. ¿POR qué, oh Dios, [nos] has desechado para siempre? ¿por qué ha humeado tu furor contra las ovejas de tu dehesa?
Pesem ukovita, Asafu. Zakaj, Bog, zametaš vekomaj, vedno kadí se jeza tvoja v čedo paše tvoje!
2 Acuérdate de tu congregación, que adquiriste de antiguo, [cuando] redimiste la vara de tu heredad; este monte de Sión, donde has habitado.
Spomni se občine svoje; da si prej pridobil, odkupil rod posesti svoje, da je to gora Sijonska, na kateri si prebival.
3 Levanta tus pies á los asolamientos eternos: á todo enemigo que ha hecho mal en el santuario.
Vzdigni noge svoje na večne podrtije, na vse zlo, kar ga dela sovražnik v svetem kraji.
4 Tus enemigos han bramado en medio de tus sinagogas: han puesto sus divisas por señas.
Rujoveč so sovražniki tvoji sredi zbirališč tvojih postavili znamenja svoja, za znamenja.
5 [Cualquiera] se hacía famoso según que había levantado el hacha sobre los gruesos maderos.
Za plemenitega so imeli izmed njih vsakega, kakor je dvigal kvišku nad zapleteno lesovje sekire.
6 Y ahora con hachas y martillos han quebrado todas sus entalladuras.
Še zdaj bijejo izdolbene podobe njegove vkup s kolom in s kladivi.
7 Han puesto á fuego tus santuarios, han profanado el tabernáculo de tu nombre [echándolo] á tierra.
Zažgali so svetišča tvoja, pahnili so na tla in oskrunili prebivališče tvojega imena.
8 Dijeron en su corazón: Destruyámoslos de una vez; han quemado todas las sinagogas de Dios en la tierra.
Rekli so v srci svojem: Zgrabimo ga vsi vkup; zapalili so vsa zbirališča Boga mogočnega, in pahnili jih na tla.
9 No vemos ya nuestras señales: no hay más profeta; ni con nosotros hay quien sepa hasta cuándo.
Znamenj naših ne vidimo, ni več preroka, in ni ga pri nas, ki bi vedel, doklej.
10 ¿Hasta cuándo, oh Dios, el angustiador [nos] afrentará? ¿ha de blasfemar el enemigo perpetuamente tu nombre?
Doklej, o Bog, bode zasramoval sovražnik, dražil bode neprijatelj ime tvoje vekomaj?
11 ¿Por qué retraes tu mano, y tu diestra? ¿[por qué] la escondes dentro de tu seno?
Zakaj odtezaš roko svojo, in desnico svojo? Iz srede nedrija svojega strahúj.
12 Empero Dios es mi rey ya de antiguo; el que obra saludes en medio de la tierra.
Saj Bog je kralj moj že od nekdaj, delajoč blaginjo sredi zemlje.
13 Tú hendiste la mar con tu fortaleza: quebrantaste cabezas de ballenas en las aguas.
Ti si razklal v moči svoji morje; razbil si zmajem glave v vodah.
14 Tú magullaste las cabezas del leviathán; dístelo por comida al pueblo de los desiertos.
Ti si razbil somu glave, dajal si hrane samemu ljudstvu, potujočemu skozi puščavo.
15 Tú abriste fuente y río; tú secaste ríos impetuosos.
Ti si odprl studenec in potok; ti posušaš reke mogočne.
16 Tuyo es el día, tuya también es la noche: tú aparejaste la luna y el sol.
Tvoj je dan, in tvoja noč; ti si napravil luč njeno in solnce.
17 Tú estableciste todos los términos de la tierra: el verano y el invierno tú los formaste.
Ti si postavil vse meje zemlji; samo poletje in zimo napravil si tí.
18 Acuérdate de esto: que el enemigo ha dicho afrentas á Jehová, y que el pueblo insensato ha blasfemado tu nombre.
Spomni se vendar tega, da sovražnik zasramuje, o Gospod, in da ljudstvo nespametno draži ime tvoje.
19 No entregues á las bestias el alma de tu tórtola: y no olvides para siempre la congregación de tus afligidos.
Ne dajaj tistemu krdelu življenja grlice svoje, krdela ubozih svojih ne pozabi vekomaj.
20 Mira al pacto: porque las tenebrosidades de la tierra llenas están de habitaciones de violencia.
Ozri se na zavezo, ker napolnjeni so najskrivnejši kraji zemlje, silovitosti so jama.
21 No vuelva avergonzado el abatido: el afligido y el menesteroso alabarán tu nombre.
Kdor je ponižan, naj se ne vrne zmeden; ubogi in potrebni naj hvalita ime tvoje.
22 Levántate, oh Dios, aboga tu causa: acuérdate de cómo el insensato te injuria cada día.
Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo; spomni se zasramovanja svojega, katero ti dela nespametni vsak dan.
23 No olvides las voces de tus enemigos: el alboroto de los que se levantan contra ti sube continuamente.
Ne pozabi glasú sovražnikov svojih; ropota spenjajočih se v té, ki se množi vedno.