< Salmos 137 >
1 JUNTO á los ríos de Babilonia, allí nos sentábamos, y aun llorábamos, acordándonos de Sión.
Ob rekah Babilonskih, ondi smo sedeli ter jokali, spominjajoč se Sijona.
2 Sobre los sauces en medio de ella colgamos nuestras arpas.
Na vrbe v deželi obesili smo strune svoje,
3 Y los que allí nos habían llevado cautivos nos pedían que cantásemos, y los que nos habían desolado [nos pedían] alegría, [diciendo]:
Dasì so tam hoteli od nas veselih pesmi, ki so nas odpeljavali vjete, in ki so mučili nas govoreč: Pojte nam katero pesmi Sijonskih.
4 Cantadnos algunos de los himnos de Sión. ¿Cómo cantaremos canción de Jehová en tierra de extraños?
Kako bi bili peli pesem Gospodovo v tujcev deželi?
5 Si me olvidare de ti, oh Jerusalem, mi diestra sea olvidada.
Če pozabim tebe, Jeruzalem, pozabi naj se desnica moja.
6 Mi lengua se pegue á mi paladar, si de ti no me acordare; si no ensalzare á Jerusalem como preferente asunto de mi alegría.
Jezik moj naj se mi prijemlje neba, ako se ne spominjam tebe, ako ne povzdigujem Jeruzalema nad glavo radosti svoje.
7 Acuérdate, oh Jehová, de los hijos de Edom en el día de Jerusalem; quienes decían: Arrasadla, arrasadla hasta los cimientos.
Spomni se, Gospod, zoper Edomejce dneva Jeruzalemskega; kateri so rekli: "Razvalite, razvalite; dokler bode kaj podzidja v njem!"
8 Hija de Babilonia destruída, bienaventurado el que te diere el pago de lo que tú nos hiciste.
Rod Babilonski naj se pokončá; blagor mu, kdor ti bode povrnil hudodelstvo, katero si nam storil.
9 Bienaventurado el que tomará y estrellará tus niños contra las piedras.
Blagor, kdor zgrabi in razdrobi otroke tvoje ob skalo!