< Salmos 88 >
1 Jehová Dios de mi salud, día y noche clamo delante de ti.
Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe.
2 Entre delante de ti mi oración: inclina tu oído a mi clamor.
Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju.
3 Porque mi alma está harta de males: y mi vida ha llegado a la sepultura. (Sheol )
Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. (Sheol )
4 Soy contado con los que descienden al sepulcro: soy como hombre sin fuerza;
Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost.
5 Librado entre los muertos. Como los matados que duermen en el sepulcro: que no te acuerdas más de ellos, y que son cortados de tu mano.
Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko.
6 Hásme puesto en el hoyo profundo: en tinieblas, en honduras.
Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih.
7 Sobre mí se ha acostado tu ira: y con todas tus ondas me has afligido. (Selah)
Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno.
8 Has alejado de mí mis conocidos: hásme puesto a ellos por abominaciones: estoy encerrado, y no saldré.
V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem.
9 Mis ojos enfermaron a causa de mi aflicción: te he llamado, o! Jehová, cada día he extendido a ti mis manos.
Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje.
10 ¿Harás milagro a los muertos? ¿Levantarse han los muertos para alabarte? (Selah)
Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno?
11 ¿Será contada en el sepulcro tu misericordia? ¿tu verdad en la perdición?
Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi?
12 ¿Será conocida en las tinieblas tu maravilla? ¿y tu justicia en la tierra del olvido?
Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi?
13 Y yo a ti, o! Jehová, he clamado: y de mañana te previno mi oración.
In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja.
14 ¿Por qué, o! Jehová, desechas a mi alma? ¿ por qué escondes tu rostro de mí?
Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje?
15 Yo soy afligido y menesteroso: desde la mocedad he llevado tus temores, he estado medroso.
Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan,
16 Sobre mí han pasado tus iras; tus espantos me han cortado.
Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje.
17 Hánme rodeado como aguas de continuo: hánme cercado a una.
Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup.
18 Has alejado de mí el amigo y el compañero; y mis conocidos en las tinieblas.
Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji.