< Salmos 137 >

1 Junto a los ríos de Babilonia, allí nos sentamos. Sí, lloramos cuando recordamos a Sion.
Ob babilonskih rekah, tam smo se usedli; da, jokali smo, ko smo se spominjali Siona.
2 En los sauces de esa tierra, colgamos nuestras arpas.
Svoje harfe smo obesili na vrbe v njegovi sredi.
3 Porque allí, los que nos llevaban cautivos nos pedían canciones. Los que nos atormentaban exigían canciones de alegría: “¡Cántanos una de las canciones de Sión!”
Kajti tam so tisti, ki so nas odvedli proč ujete, od nas zahtevali pesem in tisti, ki so nas opustošili, so od nas zahtevali veselje, rekoč: »Zapojte nam eno izmed sionskih pesmi.«
4 ¿Cómo podemos cantar la canción de Yahvé en una tierra extranjera?
Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?
5 Si me olvido de ti, Jerusalén, que mi mano derecha olvide su habilidad.
Če jaz pozabim tebe, oh Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost.
6 Que se me pegue la lengua al paladar si no me acuerdo de ti, si no prefiero a Jerusalén por encima de mi principal alegría.
Če se te jaz ne spomnim, naj se moj jezik prilepi k nebu mojih ust, če ne povišam Jeruzalema nad svojo glavno radost.
7 Acuérdate, Yahvé, de los hijos de Edom en el día de Jerusalén, que dijo: “¡Arráncalo! ¡Arrasa hasta sus cimientos!”
Spomni se, oh Gospod, na Jeruzalemov dan otrok Edóma, ki so rekli: »Izbrišite ga, izbrišite ga, celo do njegovih temeljev.«
8 Hija de Babilonia, condenada a la destrucción, se alegrará quien le pague, como tú lo has hecho con nosotros.
Oh hči babilonska, ki boš uničena, srečen bo tisti, ki te poplača, kakor si nam ti služila.
9 Feliz será, que toma y estrella a tus pequeños contra la roca.
Srečen bo tisti, ki zgrabi in trešči tvoje malčke ob kamne.

< Salmos 137 >