Psalmi 90

1 Molitev Mojzesova, moža Božjega: O Gospod, ti si nam bil prebivališče od roda do roda,

2 Ko niso bile še rojene gore, in nisi bil naredil zemlje in vesoljnega sveta, dà od vekomaj do vekomaj Bog si tí mogočni.

3 Pripraviš človeka tako daleč, da je potrt, govoreč: "Povrnite se, sinovi človeški!"

4 Ker če tisoč lét preide, v tvojih očéh so, kakor včerajšnji dan, in straža nočna.

5 S povodnjo jih pokončaš, spanje so, zjutraj so kakor seno, ki mine.

6 Zjutraj, ko se je razcvelo, mine; pokosi in posuši se zvečer.

7 Ker ginemo od jeze tvoje, in srd tvoj nas plaši:

8 Pred oči si staviš krivice naše, skrivnosti naše v luč svojega obličja.

9 Ker vsi dnevi naši ginejo v srdu tvojem; leta naša nam tekó misli enaka.

10 V samih dnevih lét naših je sedemdeset let; ali (ako smo prav krepki) osemdeset let; celo kar je v njih najboljše, polno je truda in težav; ko to hitro mine, odletimo.

11 Kdo spozna jeze tvoje moč, ali srdú tvojega po strahu tvojem?

12 Šteti nas úči naše dni tako, da dobimo srce modro.

13 Vrni se, Gospod! Doklej! in kesaj se zavoljo hlapcev svojih.

14 Nasiti nas vsako jutro z milostjo svojo, da pojemo in se radujemo vse svoje dni.

15 Razveséli nas, kakor si nas ponižaval mnogo dnî; mnogo let smo izkušali húdo.

16 Očitno bodi hlapcem tvojim delo tvoje, in lepota tvoja med njih sinovi.

17 Na strani nam bodi prijetnost Gospoda, Boga našega, in delo naših rok podpiraj v nas; sámo delo, pravim, naših rok podpiraj.