< Psalmi 9 >
1 Načelniku godbe, visoke do srednje, psalm Davidov. Slavil bodem, Gospod, iz vsega srca svojega, oznanjal vsa čudovita dela tvoja,
2 Veselil se bodem in radoval v tebi, prepeval bodem tvojemu imenu, Najvišji:
3 Da sovražniki moji umikajoč se padajo in ginejo pred obličjem tvojim.
4 Ker sodil si pravico mojo in pravdo mojo, sedel si na prestolu, o branitelj pravice.
5 Pokaral si narode, pogubil krivičnega, ime njih si izbrisal na večne čase.
6 O sovražnik, konec je razdevanja na veke, in uničil si mesta njih, njih spomin je poginil.
7 A Gospod bode sedel na veke, pripravljajoč na sodbo prestol svoj.
8 In sam bode sodil svet pravično, pravde razsojal narodom po vsej pravici.
9 In Gospod bode grad na višini siromaku, grad na višini v časih, ko je v stiski.
10 Zaupanje torej bodo imeli v té, kateri poznajo ime tvoje, ker ne zapustiš, Gospod, njih, kateri te iščejo.
11 Prepevajte Gospoda, ki sedí na Sijonu, oznanjujte ljudstvom dela njegova.
12 On, ki maščuje kri v moritvi prelito, spominja se njih, ne zabi vpitja siromakov ubozih.
13 Milost mi izkaži, Gospod, ozri se v ponižanje moje od sovražnikov mojih, dvigni me izpred smrtnih vrât:
14 Da oznanjam vesoljno slavo tvojo med vrati hčere Sijonske, radujem se v blaginji tvoji.
15 Pogreznili so se narodi v jamo, katero so bili napravili; v mrežo, katero zo bili skrili, vjela se je njih noga.
16 Pokazal se je Gospod po sodbi, katero je storil; v svojem lastnem delu zapletel se je krivični; vsega pomiselka vredno!
17 Nazaj se bodo podili krivični noter do groba; vsi narodi, ki so pozabili Boga. (Sheol )
18 Ker siromak naj se ne pozabi nikdar: ubogih upanje ne pogine vekomaj.
19 Vstani, Gospod, da se ne ojači človek; sodba pridi nad narode pred obličjem tvojim.
20 V strah jih primi, Gospod; siloma naj spoznajo narodi, da so umrjoči.
