Psalmi 88

1 Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe.

2 Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju.

3 Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. (Sheol h7585)

4 Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost.

5 Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko.

6 Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih.

7 Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno.

8 V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem.

9 Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje.

10 Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno?

11 Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi?

12 Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi?

13 In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja.

14 Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje?

15 Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan,

16 Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje.

17 Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup.

18 Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji.