< Psalmi 78 >
1 Pesem ukovita Asafova. Poslušaj, ljudstvo moje, nauk moj; nagnite uho svoje govoru mojih ust.
2 V priliki odprem usta svoja; od sebe dam skrivnosti časov nekdanjih,
3 Kar smo slišali in znali, ko so nam pravili pradedje naši.
4 Prikrivali ne bodemo njih otrokom, naslednjemu rodu, da oznanjajo hvalo Gospodovo in moč njegovo, in čudovita dela njegova, katera je storil.
5 Ker ustanovil je pričanje v Jakobu in postavil zakon v Izraelu, ko je zapovedal pradedom našim, oznanjati svojim otrokom.
6 Da vedó, naslednji rod, otroci prihodnji, in vstanejo ter oznanjajo otrokom svojim.
7 Upanje svoje naj stavijo v Boga, in ne pozabijo naj dejanj Boga mogočnega, temuč hranijo naj zapovedi njegove.
8 In ne bodejo naj kakor njih pradedje, rod trdovraten in uporen; rod, kateri ni popravil srca svojega, in katerega duh ni bil stanoviten proti Bogu mogočnemu,
9 Kakor nasledniki Efrajmovi, kateri oboroženi streljajo z lokom in hrbte obračajo ob času bitve.
10 Ohranili niso zaveze Božje, in branili so se hoditi po zakonu njegovem,
11 Pozabivši dejanj njegovih, in čudovitih del njegovih, katera jim je bil pokazal.
12 Pred pradedi njihovimi je delal čuda, v deželi Egiptovski, na polji Taniškem.
13 Razklal je bil morje, da jih je prepeljal čez, in postavil je vode, kakor kùp.
14 In spremljal jih je z oblakom podnevi, in vso noč sè svetlim ognjem.
15 Razklal je bil skale v puščavi, da bi pijačo pripravil v valovih preobilo.
16 Valove je izpeljal iz skale, in vode dol spuščal kakor reke.
17 Vendar so dalje grešili še zoper njega, in dražili Najvišjega v sami suhi deželi.
18 In izkušajoč Boga mogočnega v srci svojem, térjali so jedi po svojega srca želji.
19 In grdo govoreč zoper Boga, rekli so: "Ali bi mogel Bog mogočni napraviti mizo v tej puščavi?
20 Glej, tako je udaril skalo, da so tekle vode, in potoki so se udrli, ali bi mogel dati tudi živeža? ali bi pripravil mesa svojemu ljudstvu?"
21 Zato je Gospod slišal in se razjaril; in ogenj se je bil vnel zoper Jakoba, in jeza je tudi gorela zoper Izraela.
22 Ker niso verovali v Boga, in niso zaupali v blaginjo njegovo.
23 Dasi je bil zapovedal gornjim oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška,
24 In dežil nad nje máno za jed in dajal žito nebeško;
25 Kruh najmočnejših je jedel vsak; popotnico jim je pošiljal do sitega.
26 Zagnal je sever na nebesih, in z močjo svojo pripeljal jug.
27 Ko je dežil nad nje meso kakor prah, in kakor morski pések tiče krilate;
28 Metal jih je med šatore, okolo prebivališč svojih.
29 In jedli so in bili so nasiteni močno, in česar so poželeli, prinesel jim je.
30 Še niso bili iznebili se poželenja svojega, še je bila jed njih v njihovih ustih;
31 Ko je jeza Božja goreča proti njim morila med najmočnejimi iz med njih in pokončavala mladeniče Izraelske.
32 Po vsem tem so še grešili in niso verovali zavoljo čudovitih dél njegovih.
33 Zatorej je pogubljal v ničemurnosti njih dní, in njih leta v strahu.
34 Ko jih je pobijal, ako so popraševali po njem in izpreobrnivši se zjutraj iskali Boga mogočnega,
35 Spomnivši se, da je bil Bog njih skala in Bog mogočni najvišji njih rešnik;
36 Če tudi so ga hoteli varati z usti svojimi, in so z jezikom svojim lagali se njemu,
37 In srce njihovo ni bilo obrneno proti njemu, in niso bili stanovitni v zavezi njegovi:
38 Vendar je on usmiljen opíral krivico, tako da jih ni pogubil; in odvračal je svoj srd obilo, in ní vnemal vse jeze svoje,
39 Spomnivši se, da so meso, veter, ki gre in se ne vrne.
40 Kolikokrat so ga razdražili v puščavi; žalili so ga v samoti!
41 Ki so hitro izkušali Boga mogočnega, in žalili Svetega Izraelovega.
42 Ne spomnivši se roke njegove, dné, ko jih je bil otél sovražnika.
43 Ko je v Egiptu delal znamenja svoja, in čuda svoja na polji Taniškem.
44 Ko je v kri izpremenil njih potoke, in reke njih, da bi ne mogli piti.
45 Izpustil je nad njé živali krdelo, da bi jih pokončalo, in žabe, da jih uničijo.
46 In dal je njih sad murnu in kobilici njih delo.
47 Pobil je s točo njih trte in smokve njih z ognjem, ki je pokončal vse, kamor je prišel.
48 Dal je tudi isti toči njih živali, in njih čede žarjavici ognjeni.
49 Izpustil je nad nje jeze svoje žar, srd in nevoljo in stisko, pošiljajoč oznanovalce nesreče.
50 Pretehtal je k jezi svoji pot, smrti ni ubranil njih življenja; in živali njih izročil je kugi.
51 In udaril je vse prvorojeno v Egiptu; prvino moči v šatorih Kamovih.
52 In prepeljal je kakor ovce ljudstvo svoje, in vodil jih je kakor čede po puščavi.
53 In peljal jih je varno tako, da se niso bali, potem ko je bilo morje pokrilo njih sovražnike.
54 Pripeljal jih je do meje svetosti svoje, gore té, katero je pridobila desnica njegova.
55 Izgnal je izpred njih obličja narode in storil, da so pripali vrvi posesti in prebivali so v njih šatorih Izraelovi rodovi.
56 Vendar so izkušali in razdražili Boga najvišjega, in pričanj njegovih niso se držali.
57 Temuč obrnili so se ter ravnali izdajalsko, kakor njih pradedje; obrnili so se kakor lok goljufen,
58 Ker dražili so ga z višinami svojimi in svojimi maliki, do ljubosumnosti so ga razvneli.
59 Slišal je Bog in se razsrdil, in zavrgel je silno Izraela.
60 Tako, da je zapustivši prebivališče v Silu, šator, katerega je bil postavil med ljudmi,
61 Dal v sužnjost svojo moč, in slavo svojo sovražniku v pest.
62 In izročil je meču ljudstvo svoje, ker se je bil razsrdil zoper posestvo svoje.
63 Ogenj je pokončal mladeniče njegove, in device njegove niso se hvalile.
64 Duhovniki njegovi padli so pod mečem, in vdove njegove niso jokale.
65 Potem se je zbudil Gospod, kakor da bi bil spal, kakor korenjak, pojoč po vinu.
66 In udaril je sovražnike svoje nazaj; sramoto večno jim je naložil.
67 Slednjič je zavrgel šator Jožefov in rodú Efrajmovega ni izvolil.
68 Izvolil pa je rod Judov, goro Sijonsko, da bi jo ljubil.
69 Zidal je enako najvišjim gradovom svetišče svoje, namreč v deželi, katero je utrdil.
70 In izvolil je Davida hlapca svojega, in vzel ga iz ograje čede,
71 Peljal ga je od doječih, da bi pasel Jakoba, ljudstvo svoje in Izraela, posestvo svoje,
72 Kateri jih je pasel po poštenosti srca svojega, in vodil jih je z najvišjo razumnostjo svojih rok.
