Psalmi 77

1 Načelniku godbe, naslednikov Idutunskih; psalm Asafov. Glas moj gre do Boga, ko zavpijem; glas moj do Boga, da nagne uho k meni.

2 Ob času stiske svoje iščem Gospoda; roka moja je ponoči polita neprestano, duša moja se brani pripustiti tolažbo.

3 Spominjam se Boga, ko trepetam in stokam; premišljam, ko duh moj omaguje presilno.

4 Ko mi ne daš zatisniti očî, zbegan sem, tako da povedati ne morem.

5 Čase premišljujem starodavne, prejšnjih vekov leta.

6 Spominjam se godbe svoje ponočnje; v srci svojem premišljam, in duh moj preiskuje govoreč:

7 Ali bi vekomaj zametal Gospod; ali ne bode dalje dobrovoljen?

8 Ali bi vekomaj opešala milost njegova; konec bilo govora od roda do roda?

9 Ali bi bil pozabil Bog mogočni deliti milost; ali bi zapiral v jezi usmiljenje svoje?

10 Slednjič pravim: To me slabi, ko se je izpremenila Najvišjega desnica.

11 Spominjal so bodem dejanj Gospodovih; dà, spominjal se bodem od starodavnosti vseh čudežev tvojih.

12 In premišljal bodem vsakatero délo tvoje; o dejanjih tvojih bodem pripovedoval:

13 O Bog, v svetosti je steza tvoja, kdo je Bog mogočni kakor Bog?

14 Ti, o Bog mogočni, čudoviti, pokazal si moč svojo na narodih.

15 Rešil si z roko ljudstvo svoje, sinove Jakobove, tudi Jožefa.

16 Videle so te vode, Bog, videle so te vode in se tresle, dà, potresla so se brezna.

17 Izlili so oblaki vode, glas so zagnali gornji oblaki; priletele so tudi pušice tvoje.

18 Bobnel je grom tvoj v tistem krogu, razsvetljali so bliski vesoljni svet; potresla se je zemlja in trepetala.

19 Skozi morje pot tvoja, in steza tvoja skozi prostorne vode, kjer sledovi tvoji niso znani,

20 Vodil si kakor čedo ljudstvo svoje, po Mojzu in Aronu.