Psalmi 74

1 Pesem ukovita, Asafu. Zakaj, Bog, zametaš vekomaj, vedno kadí se jeza tvoja v čedo paše tvoje!

2 Spomni se občine svoje; da si prej pridobil, odkupil rod posesti svoje, da je to gora Sijonska, na kateri si prebival.

3 Vzdigni noge svoje na večne podrtije, na vse zlo, kar ga dela sovražnik v svetem kraji.

4 Rujoveč so sovražniki tvoji sredi zbirališč tvojih postavili znamenja svoja, za znamenja.

5 Za plemenitega so imeli izmed njih vsakega, kakor je dvigal kvišku nad zapleteno lesovje sekire.

6 Še zdaj bijejo izdolbene podobe njegove vkup s kolom in s kladivi.

7 Zažgali so svetišča tvoja, pahnili so na tla in oskrunili prebivališče tvojega imena.

8 Rekli so v srci svojem: Zgrabimo ga vsi vkup; zapalili so vsa zbirališča Boga mogočnega, in pahnili jih na tla.

9 Znamenj naših ne vidimo, ni več preroka, in ni ga pri nas, ki bi vedel, doklej.

10 Doklej, o Bog, bode zasramoval sovražnik, dražil bode neprijatelj ime tvoje vekomaj?

11 Zakaj odtezaš roko svojo, in desnico svojo? Iz srede nedrija svojega strahúj.

12 Saj Bog je kralj moj že od nekdaj, delajoč blaginjo sredi zemlje.

13 Ti si razklal v moči svoji morje; razbil si zmajem glave v vodah.

14 Ti si razbil somu glave, dajal si hrane samemu ljudstvu, potujočemu skozi puščavo.

15 Ti si odprl studenec in potok; ti posušaš reke mogočne.

16 Tvoj je dan, in tvoja noč; ti si napravil luč njeno in solnce.

17 Ti si postavil vse meje zemlji; samo poletje in zimo napravil si tí.

18 Spomni se vendar tega, da sovražnik zasramuje, o Gospod, in da ljudstvo nespametno draži ime tvoje.

19 Ne dajaj tistemu krdelu življenja grlice svoje, krdela ubozih svojih ne pozabi vekomaj.

20 Ozri se na zavezo, ker napolnjeni so najskrivnejši kraji zemlje, silovitosti so jama.

21 Kdor je ponižan, naj se ne vrne zmeden; ubogi in potrebni naj hvalita ime tvoje.

22 Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo; spomni se zasramovanja svojega, katero ti dela nespametni vsak dan.

23 Ne pozabi glasú sovražnikov svojih; ropota spenjajočih se v té, ki se množi vedno.