Psalmi 69

1 Načelniku godbe na šestero strun, pesem Davidova. Reši me, Bog, ker vode mi prihajajo noter do duše,

2 Pogrezam se v blato pregloboko; kjer ni trdnega pod nogo; zahajam v globočine vodâ; in val poplaveč me požira.

3 Trudim se vpijoč, suši se grlo moje; oči moje pešajo, ko upam v svojega Boga.

4 Več jih je ko glave moje lâs, ki me sovražijo po krivem; mogočneji so, ki me hočejo ubiti, ki so mi sovražniki po krivici; tedaj me silijo vrniti, česar nisem vzel.

5 O Bog, ti poznaš nespamet mojo, in krivice moje niso ti skrite.

6 Ne bodi jih mene sram, kateri čakajo tebe; Gospod, Bog vojnih krdél, rudečica naj ne oblije zaradi mene njih, ki iščejo tebe, Bog Izraelov.

7 Ker zavoljo tebe prenašam zasmehovanje; sramota pokriva obličje moje.

8 Tujec sem postal bratom svojim, in neznan matere moje sinovom.

9 Ker gorečnost za hišo tvojo me razjéda, in zasmehovanje njih, ki tebe zasmehujejo, mene zadeva.

10 Ko jokajoč pokorim s postom dušo svojo, tedaj se mi to šteje za najhujšo sramoto.

11 Ko se oblačim v raševino, tedaj sem jim v pregovor.

12 O meni govoričijo vkup sedeči pri vratih, in pesmi pojó, ko pijejo opojno pijačo.

13 O meni torej je prošnja moja tá do tebe, Gospod: čas je milosti, Bog, po obilnosti milosti svoje usliši me, po blagi zvestobi svoji.

14 Potegni me iz blata, in naj se ne pogreznem; otet naj bodem sovražnikov svojih, in iz globočin vodâ.

15 Valovje vodâ naj me poplaveč ne odnese, in globočina naj me ne pogoltne, in jama naj ne zapre ust svojih nad mano.

16 Usliši me, Gospod, ker dobra je milost tvoja; po obilosti usmiljenja svojega ozri se v mé.

17 In ne skrivaj obličja svojega svojemu hlapcu; ker v stiski sem, hiti, usliši me!

18 Približaj se duši moji, ótmi jo; zavoljo sovražnikov mojih réši me.

19 Ti poznaš zasramovanje moje in mojo sramoto ter nečast mojo; pred teboj so vsi sovražniki moji.

20 Zasramovanje tare srce moje, tako da sem bolan; in ko ga čakam, da bi me miloval, nikogar ni; ali tolažiteljev, vendar ne najdem jih.

21 Dà, za živež mi dajó želča, in v žeji moji dajó mi piti octa.

22 Njih miza bodi pred njimi za zanko, in za povračila, za zadrgo.

23 Otemné naj njih oči, da ne vidijo; in daj, da ledja njih omahujejo neprestano.

24 Razlij na nje jezo svojo, in srd tvoj naj jih dohiti.

25 Pusti naj bodejo njih gradovi, v šatorih njih ne bodi prebivalca.

26 Ker preganjajo njega, kateregi si tí udaril, in po bolečini prebodencev tvojih spletajo pripovedke.

27 Pridevaj kazen kazni njih krivici, in naj ne pridejo v pravico tvojo.

28 Izbrišejo naj se iz življenja knjige, in s pravičnimi naj se ne zapisujejo.

29 Jaz pa ubožen in trpeč, blaginja tvoja, Bog, postavila me bode na višavo.

30 Hvalil bodem ime Božje s pesmijo, in poveličeval ga bodem sè zahvaljevanjem,

31 Kar se bode bolje zdelo Gospodu, ko vol, junec rogat z razklanimi parklji.

32 Ko bodejo to videli krotki, veselili se bodo; in oživelo bode srce vaše, ki iščete Boga.

33 Ker Gospod se ozira na potrebne, in jetnikov svojih ne zameta.

34 Hvalila ga bodo nebesa in zemlja, morja in karkoli lazi po njih.

35 Ker Bog otima Sijon in zida z nova mesta Judovska, da stanujejo tam, in podedujejo ono deželo.

36 Nasledniki, pravim, hlapcev njegovih naj jo posedajo, in ljubitelji imena njegovega naj prebivajo v njej,