Psalmi 50

1 Psalm Asafu; Bog mogočni, Bog Gospod govori in kliče zemljo od vzhoda solnčnega do zahoda.

2 Sè Sijona, najvišje lepote, proseva Bog.

3 (Pridi, naš Bog, in ne delaj se gluhega); ogenj razsaja pred njim, in silno viharno je okrog njega.

4 Nebesa kliče od zgoraj, in zemljo, da sodi ljudstvo svoje:

5 Zberite mi jih, katerim sem delil milost, kateri so storili zavezo z menoj po daritvi.

6 Ko so nebesa oznanjala pravico njegovo, da je Bog sodnik,

7 Čuj, ljudstvo moje, in govoril bodem, Izrael, in na pričo te klical; Bog, Bog naj bodem tvoj.

8 Ne zavoljo daritev tvojih te bodem svaril, da naj bodejo žgalne daritve tvoje vedno pred menoj.

9 Ne sprejmem iz hiše tvoje junca, kozličev iz tvojih ograj.

10 Ker moja je vsaka gozdna zver, živali v gorah tisoč,

11 Vse tiče gorske poznam, in živali poljske so v moji oblasti.

12 Ko bi bil gladen, ne rekel bi tebi; ker moja je zemlja vesoljna in njena obilost.

13 Ali živim o mesu krepkih juncev, ali pijem kozlov kri?

14 Hvalo daruj Bogu, in najvišjemu opravljaj obljube svoje.

15 In kliči me o času stiske; rešil te bodem, da me čestiš.

16 Krivičnemu pa pravi Bog: Kaj da naštevaš zapovedi moje in jemlješ zavezo mojo v svoja usta?

17 Ker ti sovražiš poštenje, in besede moje si vrgel zá se.

18 Kakor hitro vidiš tatú, sprijazniš se z njim; in s prešestniki je delež tvoj.

19 Usta svoja rabiš za húdo, in z jezikom svojim spletaš zvijačo.

20 Sedé obrekuješ svojega brata, sina matere svoje sramotiš.

21 Ko si to počel, delal sem se gluhega; zato meniš, da sem prav tebi podoben: svarim te in govorim ti v óči.

22 Pázite vendar na to vi, ki zábite Boga, da ne zgrabim in ga ne bode, da bi rešil.

23 Kdor daruje hvalo, česti me, in kdor uravnava pot, storil bodem, da uživa blaginjo Božjo.