< Psalmi 49 >
1 Načelniku godbe med nasledniki Koretovimi, psalm. Čujte to, vsa ljudstva, poslušajte, vsi sveta prebivalci:
2 Nizki in visoki; bogatin in siromak enako.
3 Usta moja bodejo govorila razno modrost, in srca mojega premišljevanje mnogotero razumnost.
4 Uho svoje nagnem k priliki, na strunah bodem razodeval uganko svojo.
5 Kaj bi se bal o hudem času, da me ne obdá sledóv mojih krivica,
6 Njih, ki zaupajo v mogočnost svojo, in se ponašajo v obilosti svojega bogastva?
7 Brata nikakor ne more odkupiti nihče, ne dati Bogu odkupnine njegove.
8 (Drag namreč je njih življenja odkup, dà, ni ga vekomaj!)
9 Da bi živel še večno, ne izkusil trohnobe.
10 Vidi namreč, da mrjó modri, enako pogine nespametni in neumni, in drugim pušča bogastvo svoje.
11 Menili so, da se hiše njih stavijo za veke, prebivališča njih za vse rodove, ko so jih imenovali po svojih imenih po deželah.
12 In vendar človek v časti ne bode ostal; podoben postane živalim, ki poginejo.
13 Ta je njih pot, njih upanje; in nasledniki njih odobravajo njih usta.
14 Kakor živino pasla jih bode smrt razpostavljene v grobu, dokler jim gospodujejo pravični tisto jutro, in obliko njih pokonča pekel, iz prebivališča njegovega. (Sheol )
15 Ali Bog bode rešil dušo mojo groba, ko me bode sprejel mogočno. (Sheol )
16 Ne bój se, ko kdo bogat postane, ko se pomnoži domača slava njegova;
17 Ker v smrti ne vzame nič tega sè seboj; za njim ne pojde slava njegova.
18 Ko bode blagoslavljal dušo svojo v življenji svojem, in te bodejo slavili, ker si privoščiš:
19 Da pride noter do dobe očetov svojih, vekomaj vendar ne bodejo uživali luči.
20 Človek, ki je v čisli a ni razumen, podoben je živini, katera pogine.
