Psalmi 41

1 Načelniku godbe, psalm Davidov. Blagor mu, kdor se spominja siromaka, govoreč: O času nadloge bode ga otél Gospod.

2 Gospod ga bode rešil, ohranil življenju; srečen bode na zemlji, in ne izdajaj ga želji sovražnikov njegovih.

3 Gospod naj ga podpira na postelji slabosti: vse ležišče njegovo vsled bolezni njegove preméni,

4 Ko govorim: Gospod, milost mi stóri, ozdravi dušo mojo, ker tebi sem grešil.

5 Sovražniki moji so slabo govorili o meni: Kdaj bode umrl in bode izginilo ime njegovo?

6 Ko je tedaj prihajal obiskat me kdó, govorilo je laž srce njegovo; zbiralo si je krivico: šel je ven in právil.

7 Vkup so šepetali zoper mene vsi sovražniki moji; zoper mene so izmišljali, kar bi mi bilo v zlo, govoreč:

8 Stvar silno malopridna tiči v njem globoko, in ker leži, več ne vstane.

9 Tudi mož, ki je živel v miru z menoj, v katerega sem zaupal, kateri je jedel mojo jed, vzdignil je peto proti meni.

10 Ti pa, Gospod, storí mi milost, in zbúdi me, da jim povrnem.