Psalmi 34

1 Pesem Davidova, ko je bil izpremenil lice svoje pred Abimelekom, in je bil odšel, ker ga je on podil. Blagoslavljal bodem Gospoda vsak čas; vedno bode hvala njegova v ustih mojih.

2 V Gospodu se bode ponašala duša moja; čuli bodejo krotki ter se veselili;

3 Poveličujte Gospoda z menoj, in vkup povišujmo ime njegovo.

4 Iskal sem Gospoda in uslišal me je, in iz vseh strahov mojih me je rešil.

5 Kateri gledajo vanj in pritekajo, obličja njih naj se ne osramoté, govoré naj:

6 Ta ubogi je klical, in Gospod je uslišal; in rešil ga je iz vseh stisek njegovih.

7 Šatorišče stavijo angeli Gospodovi okrog njih, kateri se ga bojé, in otme jih.

8 Pokusite in vidite, da je dober Gospod; blagor možu, kateri pribega k njemu.

9 Bojte se Gospoda, svetniki njegovi, ker stradanja ni njim, ki se ga bojé.

10 Mladi levi beračijo in stradajo; kateri pa iščejo Gospoda, ne pogrešajo nobenega blaga.

11 Dejte, sinovi, poslušajte me: strah Gospodov vas bodem učil.

12 Kdo je ón mož, kateri se veseli življenja, ljubi dní, rad uživa dobro?

13 Varuj jezik svoj hudega, in ustne tvoje naj ne govoré zvijače.

14 Umikaj se hudemu in delaj dobro; išči mirú in hodi za njim.

15 Oči Gospodove pazijo na pravične, in ušesa njegova na njih vpitje.

16 Srdito pa je njim, ki delajo hudo, obličje Gospodovo, da iztrebi sè zemlje njihov spomin.

17 Ko kličejo, sliši jih Gospod, in jih iz vseh njih stisek otima.

18 Blizu je Gospod pobitim v srci; in potrte v duhu rešuje.

19 Mnoge so pravičnega nadloge, ali iz njih vseh ga reši Gospod:

20 Vse kosti njegovo ohrani, ena izmed njih se ne zlomi.

21 Krivične pa zadeva sè smrtjo nadloga, in kateri sovražijo pravičnega, pogubé se.

22 Gospod otima dušo hlapcev svojih, in ne pogubi se nobeden, ki pribega k njemu.