Psalmi 2

1 Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno?

2 Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega:

3 Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi!

4 Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod.

5 Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši:

6 Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje.

7 Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil.

8 Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje.

9 Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ.

10 Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki!

11 V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu!

12 Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega.