Psalmi 104

1 Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel.

2 Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo;

3 Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih,

4 Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči,

5 Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase.

6 Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore.

7 Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno.

8 Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil.

9 Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo;

10 Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami.

11 Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli.

12 Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja.

13 Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase.

14 Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje;

15 Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku.

16 Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil;

17 (Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji,

18 Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim.

19 Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj.

20 Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali.

21 Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje.

22 O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.

23 Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera.

24 Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje!

25 V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male.

26 Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem.

27 Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času.

28 Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto.

29 Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah.

30 Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji.

31 Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih!

32 Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se.

33 Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem.

34 Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu.

35 Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!