< Matej 22 >
1 In Jezus jim odgovorí in reče zopet v prilikah, govoreč:
2 Nebeško kraljestvo je podobno človeku kralju, kteri je napravil sinu svojemu svatovščino.
3 In poslal je služabnike svoje, naj pokličejo tiste, kteri so bili na svatovščino povabljeni; in niso hoteli priti.
4 Zopet je poslal druge služabnike, govoreč: Recite povabljencem: Glej, pojedinjo sem pripravil, junci moji in pitanci so poklani, in vse jo pripravljeno; pridite na svatovščino.
5 Oni pa niso marali, in odšli so, nekteri na polje svoje, nekteri pa po kupčiji svojej.
6 Drugi so pa služabnike njegove zgrabili, in zasramotili, in pobili.
7 Slišavši pa to kralj, razjezí se; ter pošlje vojske svoje, in tiste ubijalce pogubí, in njih mesto razdene.
8 Tedaj velí služabnikom svojim: Svatovščina je pripravljena, ali povabljeni niso bili vredni.
9 Pojdite torej na razpotja, in kogarkoli najdete, pokličite ga na svatovščino.
10 In ti služabniki odidejo na razpotja, in zberó vse, kterekoli najdejo, hudobne in dobre; in svatovščina se napolni z gosti.
11 Ko pa kralj izide, da pogleda goste, ugleda tu človeka, kteri ni bil oblečen v svatovsko obleko.
12 In reče mu: Prijatelj! kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke? On pa mu umolkne.
13 Tedaj reče kralj služabnikom svojim: Zvežite mu noge in roke, ter ga vzemite in vrzite v najkrajnjo temo: tam bo jok in škripanje z zobmí.
14 Kajti mnogo je poklicanih, ali malo izvoljenih.
15 Tedaj odidejo Farizeji in se posvetujejo, kako bi ga v besedi vjeli.
16 In pošljejo k njemu učence svoje s Herodovci, govoreč: Učenik! vémo, da si pravičen in pot Božjo v resnici učiš, in ti ni mar nobenega, ker ne gledaš ljudém na lice.
17 Povej nam torej, kaj ti se zdí? Ali se sme dati cesarju davek, ali ne?
18 Jezus pa spozná njih zvijačo, in reče: Kaj me izkušate, hinavci?
19 Pokažite mi davkovski denar. In oni mu prinesó denar.
20 In reče jim: Čegava je ta podoba in napis?
21 Rekó mu: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej, kar je cesarjevega, cesarju; in kar je Božjega, Bogu.
22 In slišavši to, začudijo se; ter ga pusté, in odidejo.
23 Tisti dan pristopijo k njemu Saduceji, kteri pravijo, da ni vstajanja, in vprašajo ga,
24 Govoreč: Učenik! Mojzes je rekel: Če kdo umre, in nima otrok, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, in zbudí seme bratu svojemu.
25 Bilo je pa pri nas sedem bratov. In prvi se je oženil, in umrl; in ne imevši semena, zapustil je ženo svojo bratu svojemu.
26 Ravno tako tudi drugi, in tretji, noter do sedmega.
27 Na zadnje za vsemi je pa umrla tudi žena.
28 O vstajanji torej, čegava od sedmerih bo žena? kajti vsi so jo imeli.
29 Jezus pa odgovorí in jim reče: Motite se, ker ne znate ne pisma, ne močí Božje.
30 O vstajanji namreč se ne ženijo, in ne možé, nego so kakor angelji Božji na nebu.
31 Za vstajanje pa mrtvih, niste li brali, kar vam je rekel Bog, govoreč:
32 "Jaz sem Bog Abrahamov, in Bog Izakov, in Bog Jakobov?" Ni Bog Bog mrtvih, nego živih.
33 In slišavši to ljudstvo, strmeli so nad naukom njegovim.
34 Ko pa Farizeji slišijo, da je Saduceje osramotil, zberó se vkupej.
35 Pa vpraša en učenik postave izmed njih, izkušaje ga, in reče:
36 Učenik! ktera zapoved je v postavi naj veča?
37 Jezus mu pa reče: "Ljubi Gospoda Boga svojega iz vsega srca svojega, in iz vse duše svoje, in iz vse pameti svoje."
38 Ta je prva in največa zapoved.
39 Druga je pa tej podobna: "Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe."
40 O teh dveh zapovedih visi vsa postava in preroki.
41 Ko se pa Farizeji snidejo, vpraša jih Jezus,
42 Govoreč: Kaj se vam zdí za Kristusa? Čegav sin je? Rekó mu: Davidov.
43 Reče jim: Kako ga torej David v duhu imenuje gospoda, ko pravi:
44 "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, dokler ne položim sovražnikov trojih nogam tvojim za podnožje?"
45 Če ga torej David imenuje gospoda, kako je sin njegov?
46 In nihče mu ni mogel besede odgovoriti; in od tega dné se ga ni upal nihče več vprašati.
