< Marko 7 >
1 In snidejo se pri njem Farizeji in nekteri od pismarjev, kteri so bili prišli iz Jeruzalema;
2 In videvši nektere učence njegove, da s priprostimi rokami, to je z neumitimi, jedó kruh, zavrnejo jih.
3 (Kajti Farizeji in vsi Judje ne jedó, dokler s pestjó ne umijejo rok, izpolnjevaje izročilo starijih.
4 In prišedši s trga, ne jedó, dokler se ne umijejo; in mnogo drugih je rečî, ktere so sprejeli, in jih izpolnjujejo: umivanje kupic in vrčev in kotlov in klopî.)
5 Na to ga vprašajo Farizeji in pismarji: Za kaj se učenci tvoji ne ravnajo po izročilu starijih, nego z neumitimi rokami jedó kruh?
6 On jim pa odgovorí in reče: Lepo je prerokoval Izaija za vas hinavce, kakor je pisano: "To ljudstvo me z ustnicami spoštuje, srce njih je pa daleč od mene.
7 Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške."
8 Kajti opustivši zapoved Božjo, izpolnjujete postave človeške, umivanje vrčev in kupic, in mnogo drugih tém podobnih rečî počinjate.
9 In reče jim: Lepo zametujete zapoved Božjo, da izročilo svoje ohranite.
10 Mojzes namreč je rekel: "Spoštuj očeta svojega in mater svojo." In: "Kdor preklinja očeta ali mater, naj s smrtjo pogine."
11 Vi pa pravite: Če reče človek očetu ali materi: Korban! (to je: Dar je, ) s čimer ti pomorem.
12 In ne puščate mu nič več storiti očetu svojemu ali materi svojej,
13 Zametovaje besedo Božjo za voljo postave svoje, ktero ste postavili; in mnogo tém podobnih rečî počinjate.
14 In poklicavši vse ljudstvo, reče jim: Poslušajte me vsi, in umejte!
15 Nič ne more človeka oskruniti, kar od zunej v njega prihaja; nego to, kar izhaja iž njega, to je, kar skruni človeka.
16 Če ima kdo ušesa, da sliši, naj sliši!
17 In ko vnide od ljudstva proč v hišo, vpraševali so ga učenci njegovi za to priliko.
18 Pa jim reče: Ali ste tudi vi tako nerazumni? Ne umete li, da vse to, kar od zunej v človeka prihaja, ne more ga oskruniti?
19 Ker ne gre v srce njegovo, nego v trebuh; in izhaja ven, čisteč vse jedí.
20 Reče pa: Kar iz človeka izhaja, to ga skruni.
21 Kajti od znotrej, iz srca človeškega izhajajo hudobne misli, prešestva, kurbarije, poboji;
22 Kraje, lakomnost, hudobnost, zvijača, nečistost, hudobno oko, preklinjanje Boga, napuh, nespametnost.
23 Vse te hudobne rečí od znotrej izhajajo, in skrunijo človeka.
24 In vstavši odtod, odide v Tirske in Sidonske kraje. In vstopivši v hišo, ni hotel, da bi kdo zvedel za-nj; ali ni se mogel prikriti.
25 Kajti slišavši za-nj žena, ktere hči je imela duha nečistega, pride in mu pade pred noge.
26 Bila je pa žena Grkinja, Sirofeničanka po rodu; in prosila ga je, naj bi izgnal hudiča iz hčeri njéne.
27 Jezus jej pa reče: Pojenjaj, naj se poprej nasitijo otroci; ker ni lepo, da se vzeme kruh otrokom, in se vrže psom.
28 Ona pa odgovorí in mu reče: Dà, gospod! ali tudi psi pod mizo jedó od drobtin otrók.
29 Pa jej reče: Za voljo té besede, pojdi; izšel je hudič iz hčeri tvoje.
30 In odšedši na dom svoj, našla je, da je izšel hudič iž nje, in hčer je ležala na postelji.
31 In Jezus izide zopet iz Tirskih in Sidonskih predelov, in pride h Galilejskemu morju, po sredi predelov Deseterih mest.
32 In pripeljejo mu gluhega in mutastega, ter ga zaprosijo, naj bi položil na-nj roko.
33 In vzemši ga od ljudstva proč na stran, položí prste svoje v ušesa njegova, in pljune in se dotakne jezika njegovega
34 In pogledavši na nebo, vzdihne in mu reče: Efata, to je: Odpri se!
35 In precej se odpró ušesa njegova; in razveže se vez jezika njegovega, in govoril je prav.
36 In zapové jim, naj nikomur ne povedó; ali bolj ko jim je prepovedoval, bolj so oznanjevali.
37 In presilno so se čudili, govoreč: Vse je dobro naredil; gluhim nareja, da slišijo, in mutastim, da govoré.
