Marko 13
1 In ko je šel iz tempeljna, reče mu eden učencev njegovih: Učenik, glej, kakošno kamenje in kakošne zidine!
Ie niavotse i Anjomban’ Añaharey, le hoe ty mpiama’e raike: O Rañandria, anh’a anh’a! hehek’ o vato jabajabao, o anjomba fanjàkao!
2 In odgovarjajoč Jezus, reče mu: Vidiš té-le zidine velike? Ne bo ostal kamen na kamenu, kteri se ne bi podrl.
Tinoi’ Iesoà ty hoe: Isa’o hao o anjomba fanjàka roañeo? Leo vato’e raike tsy hapoke ambone’ ty ila’e ze tsy hafetsake ambane.
3 In ko je sedel na Oljskej gori tempeljnu nasproti, vpraševali so ga posebej Peter in Jakob in Janez in Andrej:
Ie niambesatse am-bohi-Oliva, tandrife i Anjomban’ Añaharey, le natola’ i Petera naho Iakobe naho i Jaona naho i Andrea vaho nañontanea’ iareo ty hoe:
4 Povéj nam, kedaj bo to? in kaj bo znamenje, kedar se ima vse to izpolniti?
Atalilio: ombia te ho tondroke o raha zao? Inoñe ty ho viloñe t’ie ho heneke?
5 Jezus jim pa odgovorí in začne praviti: varujte se, da vas kdo ne premoti!
Le namototse nitalily am’iareo ty hoe t’Iesoà: Mitaoa tsy ho verevereñe;
6 Kajti veliko jih bo prišlo v ime moje, govoreč: Jaz sem Kristus; in veliko jih bodo premotili.
maro ty hiboak’ ami’ty añarako hanao ty hoe, Izaho ro ie, hampandifike ty maro.
7 Kedar pa zaslišite boje in glasove o bojih, ne ustrašite se! Kajti to mora biti. Ali to še ni konec.
Le ie janji’ areo amo ali-taneo naho o talilin’ alio, ko mahimahiñe, amy t’ie tsy mete tsy ho avy, fe mbe tsy ie i figadoñañey.
8 Kajti vstal bo narod na narod, in kraljestvo na kraljestvo; in potresi bodo po krajih, in lakote bodo in prekucije.
Hiongake hifañatreatre ami’ty fifelehañe ty fifelehañe, naho ami’ty fifeheañe ty fifeheañe, naho hiezeñezeñe ty tane ila’e añe, vaho ho paohe’ ty hasalikoañe; ty fifotoram-pitsongoan’ ampela avao irezay.
9 Začetek nadlogam je to. A vi se varujte! Kajti izročevali vas bodo sodnijam in shajališčem; bičali vas bodo, in pred vladarje in kralje vas popeljejo za voljo mene, njim za pričo.
Aa le mitaoa, fa hasese’ iereo am-pivory ao, naho ho fofoheñe am-pitontonañ’ ao, vaho hajohañe añatrefam-pandily naho mpanjaka eo ty amako ho fitaliliañe ama’e.
10 In pri vseh narodih se mora poprej oznaniti evangelj.
Fa tsy mete tsy taroñeñe amy ze kilakila ondaty hey i talili-soay.
11 Kedar vas pa popeljejo, da vas izročé, ne skrbite naprej, kaj bi govorili, in ne premišljujte! nego kar vam se bo dalo tisto uro, to govorite: ker ne boste govorili vi, nego Duh sveti.
Aa ie tantalieñe naho seseheñe, ko mimenomenoñe amy ze ho saontsie’ areo, le ko mañereñere aolo; fe saontsio ze hatolotse amy ora zay, amy te tsy inahareo ty hisaontsy, fa i Arofo Masiñey.
12 Izdajal bo pa brat brata na smrt, in oče sina; in otroci bodo vstali zoper roditelje, in morili jih bodo.
Hasesen-drahalahy ty rahalahi’e havetrake, le ty rae i ana’e, naho hiongake aman-droae’e o ana’eo hañoho-doza ama’e.
13 In sovražili vas bodo vsi za voljo imena mojega; kdor pa pretrpí do konca, ta se bo zveličal.
Kila halaiñe anahareo ty ami’ty añarako, fe ho rombaheñe ty mahafeake pak’ am-para’e.
14 A kedar ugledate "gnjusobo razdevanja," za ktero je povedal prerok Danijel, da stojí, kjer ne bi imela, (kdor bere, naj ume!) tedaj naj tisti, kteri so v Judeji, zbežé na gore.
Aa naho vazoho’ areo mijagarodoñe amy tsy mete ijohañañey ty Hativà’ o Fandrotsahañeo, (ehe te mahaoniñe ty mpamaky); le miherereaha an-day mb’ am-bohitse mb’eo ze hene e Iehodà ao;
15 A kdor je na strehi, ne stopaj dol v hišo, in ne hódi noter, da bi kaj vzel iz hiše svoje.
Asoao tsy hizotso ty ambone’ anjomba eo himoake añ’akiba ao hañakatse raha.
16 In kdor je na polji, naj se ne vrača, da vzeme plašč svoj.
Asoao tsy hibalike handrambe ty sarimbo’e ze an-teteke añe.
17 Gorjé pa nosečim in doječim v tistih dnéh!
Feh’ ohatse ho amo mivesatse naho mampinono amy andro rezaio!
18 Molite pa, naj ne bo beg vaš po zimi.
Le mihalalia te tsy ho ami’ty asotry ty hifetsaha’e.
19 Kajti tisti dnevi bodo stiska, kakoršne ni bilo od začetka stvarjenja, ktero je stvaril Bog, doslej, in je tudi ne bo.
Fa ho sam-poheke mboe tsy nizoeñe an-tane atoy sikal’ ami’ty fifotora’ ty voatse namboaren’ Añahare toy pake henane vaho tsy ho ama’e ka—i andro rezay.
20 In ko ne bi bil Gospod prikrajšal dnî, to se ne bi noben človek zveličal; ali za voljo izvoljencev, ktere je izvolil, prikrajšal je dní.
Aa naho tsy nampitomots’ andro t’i Talè, le tsy ho nitendreke nofotse ho rombaheñe; fe o noro’e jinobo’eo ro nañatomora’e i andro rey.
21 In če vam tedaj kdo reče: Glej, tu je Kristus; ali: Glej, ondej je, ne verjemite.
Ie amy zao, naho eo ty hanao ama’ areo ty hoe: Hehe, ingo i Norizañey; naho, Hehe, inge! Ko miantoke,
22 Kajti vstali bodo lažnjivi kristusi in lažnjivi preroki, in delali bodo znamenja in čudeže, da bi premotili, ko bi bilo mogoče, tudi izvoljence.
amy te hiongake o norizam-bìlañeo, naho o mpitoky sare’eo, hampiboake viloñe vaho halatsàñe handrantoa’e o jinoboñeo naho ho nimete.
23 A vi se varujte; glej, povedal sem vam vse poprej.
Aa le itaò: Ingo fa hene nataliliko ama’areo aolo.
24 Tiste dní pa, po tej stiski, otemnelo bo solnce in mesec ne bo dajal svetlobe svoje,
Ie amy andro rezay, naho fa añe i san-kaemberañey, le hampaieñeñe i àndroy, naho tsy hañomey ty hazavà’e i volañey,
25 In zvezde nebeške bodo padale, in sile, ktere so na nebesih, pregibale se bodo.
naho hirarake o vasian-dikerañeo, vaho ho ozoñozòñeñe o haozarañe andindìñeo.
26 In tedaj bodo ugledali sina človečjega, da gre na oblakih z veliko močjó in slavo.
Vaho ho isa’ iereo mitotsake amo rahoñeo ey an-kaozarañe naho engeñe ra’elahy i Ana’ Ondatiy.
27 In tedaj bo poslal angelje svoje, in zbral bo izvoljence svoje od čveterih vetrov, od konca zemlje do kraja neba.
Le hahitri’e mb’eo o anjeli’eo, hanontoñe o jinobo’eo boak’ami’ty fihirifa’ o tiok’ efatseo, sikala añ’ olo’ ty tane toy añe pak’ añ’ indran-dikerañe añe.
28 A od smokve se naučite priliko: Kedar se veja njena pomladí, in požene liste, véste, da je blizu pomlad;
Rendreho ty razañe’ o sakoañeo: Ie fa maleme ty lengo’e, naho mibotiboty o rave’eo, le fohi’ areo te miha-asara ty taoñe.
29 Tako tudi vi, kedar ugledate, da se te reči godé, védite, da je blizu pri vratih.
Hoe izay ka nahareo, ie maharendreke ty fifetsaha’ irezay; fohino te mitotoke, vaho fa an-dalam-bey eo.
30 Resnično vam pravim, da ne bo prešel ta rod, dokler se vse te reči ne zgodé.
Eka! to t’itaroñako te tsy himosaoñe añe ty fifokoañe toy naho tsy tendreke hey irezay.
31 Nebo in zemlja bosta prešla; a besede moje ne bodo nikoli prešle.
Hisaok’ añe i likerañey naho ty tane toy, fa tsy hihelañe ka o volakoo.
32 Za tisti dan in uro pa nihče ne vé, tudi angelji na nebu ne, tudi sin ne, razen oče.
Aa ty amy àndroy naho i ora zay, tsy ia ty mahafohiñe ndra o anjely andindìñeo ndra i Anakey, fa t’i Rae avao.
33 Pazite, čujte in molite, ker ne véste, kedaj je čas.
Mitaoa, mijilova; amy te tsy fohi’ areo ty hitondroha’ i àndroy.
34 Kakor je človek, kteri je odpotoval, zapustil dom svoj, in dal hlapcem svojim oblast, in vsakemu svoje delo, in zapovedal vratarju, da naj čuje.
Razañeñe amy t’indaty nañavelo añe; ie nienga ty anjomba’e, naho tinolo’e lily o mpitoro’eo, naho songa nizarae’e fitoloñañe, vaho namantok’ amy mpigarin-dalambeiy te hijilojilo.
35 Čujte torej, (ker ne véste, kedaj bo prišel hišni gospodar zvečer, ali o polnoči, ali o petelinjem petji, ali zjutraj; )
Aa le mitaòa, amy te tsy fohi’ areo ty hibaliha’ i talèn’ anjombay, ke hariva, he antets’ale, kera amy kekeon-akohoy, hera maraindray;
36 Da ne pride nenadoma, in vas ne najde spéčih.
tsy mone hitojeha re hanjò anahareo mirotse.
37 Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!
O itaroñakoo ro taroñeko amy ze hene ondaty: Mitaoa!
