Luka 1
1 Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami,
Kanao maro ty nandrambe am-pitàñe handahatse talily amo raha atokisantikañeo
2 Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili:
manahake ty nitaroña’ iareo ama’ay, ie nivalolombeloñe boak’am-baloha’e nimpitoroñe i tsaray ama’ay,
3 Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil!
le satriko ka, ie hinotsohotsoko boak’ am-baloha’e i hene rezay, ty hanokitse talily soa filahatse ho azo, ry roandria Teofilo,
4 Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil.
hahafohina’o ty hatò’ i tsara nañohañe azoy.
5 Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta.
Teo tañ’andro’ i Heroda mpanjaka’ Iehodà, ty mpisoroñe atao Zakaria, am-pirimboña’ i Abia; boak’ amo anak’ ampela’ i Aroneo ty tañanjomba’e, i Elizabeta ty tahina’e.
6 Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža.
Songa vantañe añatrefan’ Añahare iereo roroe; tsy amam-pitsikoañe ty fañaveloa’iareo amo lily naho fepè’ Iehovào.
7 In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala.
Tsy nanañ’ anake fa betsiterake t’i Elizabeta vaho sambe nigain-kantetse ie roroe.
8 Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom,
Aa ie nitoroñe ami’ty naham-pisoroñe aze añatrefan’Añahare ami’ty fifandimbezam-pirimboña’e t’i Zakaria;
9 Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí.
le amy lilim-pisoroñañey, nitsatok’ ama’e ty hañemboke, le nimoak’ an-kibohon’ Añahare ao,
10 In vsa množiča ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja.
vaho hene nilolok’ alafe’e ao i màroy amy fotoam-pañembohañey.
11 Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja.
Nisodeha ama’e amy zao ty anjeli’ i Talè, nijohañe an-kavana’ i kitrelim-pañembohañey.
12 In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide.
Nianifañe t’i Zakaria te nahaoniñe, nihohokòhoke, vaho nidoiña’ ty firevendreveñañe.
13 Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez.
Le hoe ty asa’ i anjeliy tama’e; Ko hemban-drehe Zakaria fa jinanjiñe i halali’oy le hisama-dahy ama’o t’i Elizabeta tañanjomba’o vaho toñono ty hoe Jaona ty añara’e.
14 In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo.
Ho fale naho ehake irehe vaho maro ty hirebek’ amy hisamaha’ey,
15 Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje.
amy t’ie ho ra’elahy añatrefa’ Iehovà, naho tsy hinon-divay ndra toake, vaho ie mbe an-kovin-drene’e ao ro ho lifore’ i Arofo Masiñey.
16 In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih.
Maro amo ana’ Israeleo ty hampitolihe’e amy Iehovà Andrianañahare’ey.
17 In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo.
Ie hañavelo añatrefa’eo ami’ty arofo naho haozara’ i Elia, hampitolihe’e amo anakeo ty tron-droae naho mb’ami’ty fahihira’ o vantañeo o manjehatseo, hampihentseñe ondaty veka’e ho a Iehovà.
18 Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala.
Aa hoe t’i Zakaria tamy anjeliy; Aia ty haharendrehako t’ie to? Bey iraho naho migain-kantetse ka ty valiko.
19 In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim.
Tinoi’ i anjeliy ty hoe, Izaho n’o Gabriele mpijohañe añatrefan’ Añahareo; niraheñe hivolañ’ ama’o, hitaroñe o talili-soa zao.
20 In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času.
Fe inao! ho moan-drehe, tsy hahasaontsy ampara’ t’ie tafetetse, ami’te tsy natokisa’o o volakoo, ie ho heneke amy nifantañañey.
21 In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu.
Nandiñe i Zakaria ondatio, nilatsa t’ie tambatse amy toetse miavakey ao.
22 Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast.
Ie niavotse, le tsy nahasaontsy am’ iereo naho nioni’ iereo te niboahan-draha añ’ anjomba miavak’ ao, ie nanondrotondro am’iareo, fa le lia’e nimoañe.
23 In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj.
Ie amy zao, naho niheneke o andro fitoroña’eo, le nimpoly mb’añ’ anjomba’e añe.
24 A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč:
Añe i andro rezay le niareñe t’i Elizabeta, vali’e, vaho nipalitse lime volañe, fa hoe ty asa’e:
25 Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí.
Zao ty nanoe’ Iehovà amako amy andro nivazoho’ey, hañafaha’e amako ty sirika’ondatio.
26 A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret,
Ie amy fah’enembola’ey le niraheñe boak’ aman’Añahare ao t’i Gabriela anjely homb’an-drova atao Nazareta e Galilia añe,
27 K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija.
mb’ami’ty somondrara nifofoe’ t’indaty atao Iosefe, anjomba’ i Davide, Marie ty añara’ i somondraray.
28 In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami.
Niheo ama’e i anjeliy nanao ty hoe; Akore ry isoheñe! mitahy azo t’Iehovà.
29 Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav.
Nitsonevotse amy zao re amy tsara’ey, le nitsakore i fañontanea’ey.
30 Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu.
Ko hemban-drehe, Marie, hoe i anjeliy fa nanjò fañisohañe aman’ Añahare.
31 In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus.
Oniño t’ie hiareñ’ an-koviñ’ ao le hisama-dahy, vaho hatao’o Iesoà ty añara’e
32 Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega,
Ho fanalolahy re, le ho toñoneñe ty hoe: Ana’ i Andindimoneñey naho hatolo’ Iehovà Andrianañahare aze ty fiambesa’ i Davide rae’e;
le ho fehe’e nainae’e ty anjomba’ Iakobe vaho tsy ho modo i fifehea’ey. (aiōn g165)
34 Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam?
Le hoe t’i Marie tamy anjeliy; Akore ty hahamete’ izay, izaho tsy mahavany lahy?
35 In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji.
Aa le hoe ty natoi’ i anjeliy aze; Hitotsak’ ama’o i Arofo Masiñey, hañalok’ azo ty haozara’ i Andindimoneñey; le ho toñoneñe ty hoe, Anan’ Añahare, i Masiñe hasama’oy.
36 In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno:
Inao te niaren-dahy ka t’i Elizabeta longo’o ndra te bey; fa enem-bolañe henaneo i natao betsiterakey,
37 Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti.
Toe tsy eo ty tsy lefen’ Añahare.
38 Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje.
Hoe t’i Marie; Intoy ty anak’ ampata’ Iehovà; lonike te ho amako i sinaontsi’oy. Le nienga aze i anjeliy.
39 Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo.
Niongake amy andro rezay t’i Marie, nikapikapike mb’an-tanàñe ambohibohi’ Iehodà mb’eo;
40 In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto.
le nimoak’ añ’ anjomba’ i Zakaria ao vaho nañontane i Elizabeta.
41 In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega,
Ie jinanji’ i Elizabeta i fañontanea’ i Mariey, le nivoañe ty ajaja an-tro’e ao; mbore nilifore’ i Arofo Masiñey t’i Elizabeta.
42 In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.
Le ty hoe ty napaza’e; Haha amy ze atao ampela irehe vaho soatata ty anake hasama’o.
43 In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni?
Ia ka iraho, te nitilihe’ ty rene’ i Talèkoy?
44 Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem.
Hete! ie nimoak’ an-tsofiko ao i feom-pañontanea’oy le nisondrakak’an-kaehake ty ajaja an-troko ato.
45 In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod.
En-droa, haha i niantoke te ho henefeñe ama’e o raha nitsarae’ Iehovày.
46 Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda,
Aa le nanao ty ti-hoe t’i Marie: Mañonjoñe Iehovà ty fiaiko,
47 In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem:
vaho mirebek’ aman’Añahare mpandrombak’ ahy ty troko;
48 Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi:
Nivazohoe’e ty hasotria’ i anak’ am-pata’ey, Oniño te hanao ahy haha ze hene tariratse henane zao.
49 Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto;
Nanao raha fiain-tane amako i Maozatsey—masiñe ty tahina’e.
50 In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé.
Ferenaiña’e pak’an-tariratse an-tariratse o mañeveñe ama’eo.
51 Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih;
Nampiboaha’e haozarañe ty fità’e; naparatsia’e o mpiebotsebotse am-pitsakorean-tro’eo.
52 Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne.
Nafotsa’e amo fiambesam-bolo- nahe’eo o fanalolahio, vaho naonjo’e o mpirèkeo.
53 Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne.
Nanjàñe’e raha soa o nisalikoo, fe nampolie’e hara’e o mpañalealeo.
54 Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega.
Nimbae’e t’Israele mpitoro’e, hahatiahia’e i fiferenaiñañe
nitsarae’e amy Abraàme naho amo tarira’e nainai’eoy, i nampitamà’e an-droaen-tikañey. (aiōn g165)
56 Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj.
Telo volañe varàñe ty nitoboha’ i Marie ama’e ao vaho nimpoly mb’añ’anjomba’e añe.
57 A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina.
Henek’ amy zao o andro nahatoly i Elizabetao, le nisama-dahy.
58 In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo.
Jinanji’ ondaty mpitrao-tanàñe ama’eo naho o longo’eo t’ie niferenaiña’ Iehovà, le nitrao-kafaleañe ama’e.
59 In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija.
Ie ami’ty andro faha-valo, le nasese ho savareñe i ajajay, vaho ho natao’ iereo Zakaria ty añara’e amy te izay ty tahinan-drae’e,
60 Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez.
fa hoe ka ty natoin-drene’e; Aiy! hatao ty hoe Jaona re.
61 In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime.
Aa hoe ty asa’ iareo tama’e; Leo raik’ aman-drolongo’o tsy nitoñoneñe amy tahinañe zay.
62 In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.
Le nañatsikatsik’ an-drae’e iereo, ami’ty hoe: Ia ty satri’o hitokavañ’ aze.
63 In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.
Nipay fanokiran-dre vaho nanokitse ty hoe: I Jaona ty añara’e. Aa le hene nidaba.
64 In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga.
Nisokak’ ami’ty manao zao ty falie’e naho nibalake i famele’ey vaho nisaontsy am-pandrengeañe an’ Andrianañahare.
65 In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči.
Hene nangebahebake o mpimoneñe nañohoke iareoo, vaho nirehafeñe mb’eo mb’eo ambohibohi’ Iehodà ao irezay.
66 In vsi, kteri jih slišijo, položé jih v srce svoje, govoreč: Kaj neki bo iz tega otroka? In roka Gospodova je bila ž njim.
Songa nitsakore ty hoe añ’ arofo ao ze nahaoniñe: Ty ajaja ho akore v’itoio? Le nitahy aze ty fità’ Iehovà.
67 In Zaharija oče njegov se napolni Duha svetega, in prerokuje, govoreč:
Lifotse i Arofo Masiñey amy zao t’i Zakaria rae’e vaho nitoky ty ti-hoe:
68 Blagoslovljen Gospod Bog Izraelov, da je obiskal in odrešil ljudstvo svoje;
Andriañeñe t’Iehovà Andrianañahare’ Israele, fa nitilihe’e vaho jineba’e ondati’eo.
69 In nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida hlapca svojega,
Nampitroara’e tsifam-pandrombahañe tika añ’anjomba’ i Davide mpitoro’e ao,
Nitsara am-palie’ o mpitoky miavakeo i teo nainai’e am-pifotora’ ty voatse toiy, (aiōn g165)
71 Da nas bo rešil sovražnikov naših in iz rok vseh, kteri nas mrzé:
t’ie ho rombaheñe amo rafelahin- tikañeo, naho am-pità’ o malaiñe an-tikañeo,
72 Da storí usmiljenje očetom našim, in se spomene svete zaveze svoje,
Hiferenaiña’e o roazan-tikañeo, naho ho tiahi’e i fañina’e miavakey,
73 Prisege, ktero je prisegel Abrahamu očetu našemu, da nam bo dal,
i fanta nifantà’e amy Abraàme raentikañey,
74 Da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, brez straha služimo,
t’ie hatolo’e amantikañe, ie fa vinotso’e amo rafelahintikañeo, hitoroñ’ aze tsy an-kahembañañe,
75 V svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dní.
am-piavahañe naho an-kavantañañe añatrefa’e amo hene andro iveloman-tikañeo.
76 In ti, otrok, imenoval se boš prerok najvišega; kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot;
Le ihe, anako, ty hatao Mpitoki’ i Andindimoneñey, amy te Ihe ty hiaolo i Talè hañajary ty lala homba’e,
77 In daš razum zveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov,
hampahaoniñe ondati’eo ty fandrombahañe ie hinahan-kakeo,
78 Po prisrčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal vzhod z vižave:
ami’ty fiferenaiñan’ Añaharen-tika— ie nampitilihe’e an-tika i fanjiriha’e boak’ añ’aboy,
79 Da obsije tiste, kteri sedé v temi in smrtnej senci; da naravná noge naše na pot mirú.
Hanolora’e hazavàñe o mpitoboke añ’ieñe ao naho an-talinjon-kavilasio, hiaoloa’e mb’an-dalan-kanintsiñe mb’eo o fandian-tikañeo.
80 A dete je rastlo in se krepčalo v duhu; in bilo je v puščavah do dné, ko se pokaže Izraelu.
Nitombo i ajajay le nihaozatse an-troke vaho nitoets’am-babangoañe añe ampara’ ty andro niboaha’e am’Israele.
