< Luka 1 >
1 Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami,
2 Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili:
3 Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil!
4 Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil.
5 Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta.
6 Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža.
7 In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala.
8 Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom,
9 Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí.
10 In vsa množiča ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja.
11 Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja.
12 In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide.
13 Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez.
14 In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo.
15 Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje.
16 In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih.
17 In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo.
18 Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala.
19 In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim.
20 In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času.
21 In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu.
22 Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast.
23 In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj.
24 A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč:
25 Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí.
26 A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret,
27 K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija.
28 In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami.
29 Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav.
30 Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu.
31 In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus.
32 Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega,
33 In kraljeval bo v hiši Jakobovej vekomaj, in kraljestvu njegovemu ne bo konca. (aiōn )
34 Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam?
35 In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji.
36 In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno:
37 Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti.
38 Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje.
39 Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo.
40 In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto.
41 In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega,
42 In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.
43 In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni?
44 Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem.
45 In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod.
46 Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda,
47 In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem:
48 Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi:
49 Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto;
50 In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé.
51 Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih;
52 Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne.
53 Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne.
54 Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega.
55 (Kakor je govoril očetom našim, ) Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj. (aiōn )
56 Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj.
57 A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina.
58 In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo.
59 In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija.
60 Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez.
61 In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime.
62 In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.
63 In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.
64 In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga.
65 In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči.
66 In vsi, kteri jih slišijo, položé jih v srce svoje, govoreč: Kaj neki bo iz tega otroka? In roka Gospodova je bila ž njim.
67 In Zaharija oče njegov se napolni Duha svetega, in prerokuje, govoreč:
68 Blagoslovljen Gospod Bog Izraelov, da je obiskal in odrešil ljudstvo svoje;
69 In nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida hlapca svojega,
70 (Kakor je govoril z ustmi svetih prerokov svojih, ki so bili od nekedaj: ) (aiōn )
71 Da nas bo rešil sovražnikov naših in iz rok vseh, kteri nas mrzé:
72 Da storí usmiljenje očetom našim, in se spomene svete zaveze svoje,
73 Prisege, ktero je prisegel Abrahamu očetu našemu, da nam bo dal,
74 Da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, brez straha služimo,
75 V svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dní.
76 In ti, otrok, imenoval se boš prerok najvišega; kajti šel boš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš pot;
77 In daš razum zveličanja ljudstvu njegovemu za odpuščanje njih grehov,
78 Po prisrčnem usmiljenji Boga našega, po kterem nas je obiskal vzhod z vižave:
79 Da obsije tiste, kteri sedé v temi in smrtnej senci; da naravná noge naše na pot mirú.
80 A dete je rastlo in se krepčalo v duhu; in bilo je v puščavah do dné, ko se pokaže Izraelu.
