Janez 5

1 Po tem je bil praznik Judovski, in Jezus se napoti v Jeruzalem.

2 Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopel, ktera se Hebrejski imenuje Betesda, in ima pet lop.

3 V teh je ležala velika množica bolnikov, slepih, hromih, polomljenih, kteri so pričakovali, kedaj se bo jela voda gibati.

4 Shajal je namreč angelj o svojem času v kopel, in kalil je vodo; in kdor je prvi vstopil, potem ko se je voda skalila, ozdravel je, kterokoli bolezen je imel.

5 Bil je pa en človek tam, kteri je bil osem in trideset let bolan.

6 Ko Jezus tega vidi, da leži, in zvé, da je uže dolgo časa bolan, reče mu: Hočeš li ozdraveti?

7 Odgovorí mu bolnik: Gospod, nimam človeka, da bi me, kedar se voda skalí, vrgel v kopel; a predno sam pridem, vstopi drugi pred menoj.

8 Velí mu Jezus: Vstani, vzemi oder svoj, in hodi.

9 In precej je človek ozdravel, in vzel oder svoj, in hodil. Bila je pa tisti dan sobota.

10 Za to so govorili Judje uzdravljenemu: Sobota je; ne smeš odra nositi.

11 Odgovorí jim: Ta, ki me je uzdravil, rekel mi je: Vzemi oder svoj, in hodi!

12 Vprašajo ga torej: Kdo je ta človek, ki ti je rekel: Vzemi oder svoj, in hodi?

13 Uzdravljeni pa ni vedel, kdo je; kajti Jezus se je bil umaknil, ker je bilo veliko ljudstva na tem kraji.

14 Po tem ga najde Jezus v tempeljnu, in reče mu: Glej, ozdravel si; ne gréši več, da ti se kaj hujega ne prigodí.

15 Človek odide, in sporočí Judom, da je Jezus tisti, ki ga je uzdravil.

16 In za to so Judje Jezusa preganjali, in gledali so, da bi ga umorili, ker je to delal v soboto.

17 Jezus jim je pa odgovarjal: Oče moj doslej dela, tudi jaz delam.

18 Za to so pa Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni samo sobote prelomil, nego tudi Boga očeta svojega imenoval, delajoč se enakega Bogu.

19 Jezus pa odgovorí in jim reče: Resnično resnično vam pravim, da ne more sin sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela oče; karkoli namreč on dela, to tudi sin dela ravno tako.

20 Kajti oče sina ljubi, in vse mu pokazuje, kar sam dela; in pokazal mu bo še veča dela, nego ta, da se boste vi čudili.

21 Kakor namreč oče obujuje mrtve, in oživlja, tako tudi sin, ktere hoče.

22 Kajti oče tudi nikogar ne sodi, nego vso sodbo je izročil sinu:

23 Da bi vsi spoštovali sina, kakor spoštujejo očeta. Kdor sina ne spoštuje, ne spoštuje očeta, kteri ga je poslal.

24 Resnično resnično vam pravim, da kdor mojo besedo posluša, in veruje temu, kteri me je poslal, ima večno življenje; in ne pride na sodbo, nego prešel je iz smrti v življenje. (aiōnios g166)

25 Resnično resnično vam pravim, da bo prišel čas, in sedaj je, ko bodo mrtvi slišali glas sina Božjega, in kteri bodo slišali, oživeli bodo.

26 Kakor ima namreč oče življenje v sebi, tako je dal tudi sinu, da ima življenje v sebi.

27 In dal mu je oblast tudi sodbo delati, ker je sin človečji.

28 Ne čudite se temu; kajti prišel bo čas, ko bodo vsi, kteri so v grobih, slišali glas njegov;

29 In izšli bodo, kteri so dobro delali, na vstajanje življenja, a kteri so hudo delali, na vstajanje sodbe.

30 Jas sam od sebe ne morem ničesar delati. Kakor slišim, sodim; in sodba moja je pravična: ker ne iščem svoje volje, nego volje tega, kteri me je poslal.

31 Če jaz sam za sebe pričam, pričanje moje ni resnično.

32 Drugi je, kteri priča zame, in vém, da je pričevanje, ktero za-me priča, resnično.

33 Vi ste poslali k Janezu, in pričal je po pravici;

34 Ali jaz ne sprejemam priče od človeka; nego pravim vam to, da bi se zveličali.

35 On je bil luč, ktera je gorela in svetila; a vi ste se hoteli nekoliko časa veseliti svetlobe njegove.

36 Ali jaz imam večo pričo, kakor Janez; dela namreč, ktera mi je oče izročil, naj jih dodelam: ta dela, ktera jaz delam, pričajo za-me, da me je oče poslal.

37 In oče, kteri me je poslal, pričal je sam za mene. Niste pa ne glasú njegovega slišali, ne obličja njegovega videli.

38 In besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, kogar je on poslal, ne verujete.

39 Preglejte pisma, ker vi mislite, da imate v njih življenje, in ta so, ktera pričajo za-me. (aiōnios g166)

40 Pa ne čete priti k meni, da bi imeli življenje.

41 Slave od ljudî ne sprejemam.

42 Ali poznam vas, da ljubezni Božje nimate v sebi.

43 Jaz sem prišel v ime očeta svojega, in ne sprejemate me; če drugi pride v svoje ime, njega boste sprejeli.

44 Kako morete vi verovati, ko sprejemate slavo eden od drugega, slave pa, ktera je od edinega Boga, ne iščete?

45 Ne mislite, da vas bom jaz tožil očetu; je, kteri vas toži, Mojzes, v kogar vi zaupate.

46 Ko bi namreč Mojzesu verovali, verovali bi meni: kajti on je pisal za mene.

47 Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verovali?