Janez 21
1 Po tem se je Jezus zopet prikazal učencem na morji Tiberijadskem; prikazal se je pa tako-le;
Añe irezay, le niboak’ amo mpiama’eo indraike t’Iesoà an-driake Tiberiasy eo; le zao ty niboaha’e:
2 Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane Galilejske, in Zebedejeva, in dva druga izmed učencev njegovih.
Nifandrimboñe t’i Simona Petera naho i Tomasy atao Didimo, naho i Natanaela nte-Kana’ i Galilia miharo amy ana’ i Zebedio rey vaho ty mpiama’e roe ila’e.
3 Reče jim Simon Peter: Ribe grem lovit. Rekó mu: Tudi mi pojdemo s teboj. Ter izidejo in vstopijo precej v ladjo, in tisto noč niso nič vjeli.
Le hoe t’i Simona Petera tam’ iereo: Hikara fian-draho. Hoe iereo tama’e: Hindre ama’o zahay. Aa le nionjom-beo iereo vaho nijon-dakañe, fe tsy nahazo leo raik’ amy haleñey.
4 Ko je pa uže jutro napočilo, stal je Jezus na bregu: ali učenci niso vedeli, da je Jezus.
Aa ie nanjirike i àndroy, nijohañe añ’olotse ey t’Iesoà, fe tsy napota’ o mpiama’eo t’ie Iesoà.
5 In reče jim Jezus: Otroci! jeli imate kakošne jedí? Odgovoré mu: Ne.
Le hoe t’Iesoà tam’ iereo: O Anake, nahazo fiañe v’inahareo? Hoe ty natoi’ iareo aze: Aiy.
6 On jim pa reče: Vrzite mrežo na desno stran ladje, pa boste našli. Ter vržejo, in niso je več mogli vleči od množice rib.
Le nanoa’e ty hoe: Ahifiho an-kavana’ o lakañeo i haratoy handrendreke. Aa le nahifi’ iereo, fe tsy nahatarike i haratoy ami’ty fifamorohota’ o fiañeo.
7 Tedaj reče učenec, ta, kterega je Jezus ljubil, Petru: Gospod je. Simon Peter pa, ko zasliši, da je Gospod, opaše si srajco, (bil je namreč nag, ) in skoči v morje.
Aa le hoe i mpiama’e nikokoa’ Iesoày amy Petera: I Talè ‘nio. Ie jinanji’ i Simona Petera t’ie i Talè, le nidiaña’e ty saro’e, (amy t’ie nihalo), le nijorobo an-driak’ ao.
8 A drugi učenci pridejo na ladjo, (niso bili namreč daleč od zemlje, nego kakih dvesto komolcev, ) in vlekli so mrežo z ribami.
Nanonjohy amy lakañey o mpiama’e ila’eo; tsy nilavitse i olon-driakey fa niha-roanjato kiho avao, le nikororohe’ iereo i harato vokatse fiañey.
9 Ko pa izstopijo na zemljo, ugledajo ogenj naložen in na njem ribo položeno, in kruh.
Ie nitoly an’ tamboho ey iereo, ro nahaoniñe foroha mirekake naho fiañe misale ama’e vaho mofo.
10 Velí jim Jezus: Prinesite od rib, ktere ste sedaj vjeli.
Hoe t’Iesoà tama’e: Andeso amo fiañe niazo’ areoo.
11 Simon Peter vstopi, in izvleče mrežo na zemljo, polno velikih rib sto in tri in petdeset; in da si ravno jih je toliko bilo, ni se mreža raztrgala.
Niongake t’i Petera le nikororohe’e mb’an-tamboho mb’eo i harato vokatse fiañe jabajabay, toe zato tsy limampolo telo amby; fe tsy nianto i haratoy ndra te nimaro.
12 Velí jim Jezus: Pridite, obedujte! Nobeden pa od učencev si ni upal vprašati ga: Kdo si ti? vedoč, da je Gospod.
Hoe t’Iesoà tam’ iereo: Antao hikama. Aa ndra iaia amo mpiama’eo tsy nahavany nañontane aze ty hoe: Ia v’iheo? fa nirendreke t’ie i Talè.
13 In Jezus pride, in vzeme kruh, in dá jim, in ravno tako ribo.
Nisitse mb’eo t’Iesoà nandrambe i mofoy naho nazotso’e, vaho o fiañeo.
14 To se je uže v tretje prikazal Jezus učencem svojim, odkar je vstal od mrtvih.
Izay ty nisodehà’ Iesoà fañintelo’e amo mpiama’eo hirik’ amy nitroara’e an-kavilasiy.
15 A ko so poobedovali, reče Jezus Simonu Petru: Simon Jonov, ljubiš li me bolj, nego té? Reče mu: Dà, Gospod! ti véš, da te ljubim. Reče mu: Pasi jagnjeta moja.
Ie fa nitendre iereo, le hoe t’Iesoà amy Simona Petera: O Simona, ana’ i Jonà, tea’o mandikoatse o retoañe v’ irahoo? Hoe re tama’e: Eka, Talè, arofoana’o te ikokoako. Hoe re tama’e: Fahano o vik’ añondrikoo.
16 Reče mu zopet drugoč: Simon Jonov, ali me ljubiš? Reče mu: Dà, Gospod! ti veš, da te ljubim. Veli mu: Pasi ovce moje.
Nindrai’ Iesoà ama’e fañindroe’e: Simona, ana’ i Jonà, tea ahy v’iheo? Hoe re tama’e: Eñ’anio, Talè, arofoana’o te ikokoako. Hoe t’Iesoà: Andrazo o vik’ añondrikoo.
17 Reče mu v tretje: Simon Jonov, ali me ljubiš? Peter postane žalosten, da mu je v tretje rekel: Ali me ljubiš? in reče mu: Gospod! ti vse véš; ti znaš, da te ljubim. Veli mu Jezus: Pasi ovce moje.
Mbe nanoe’e fañintelo: O Simona, ana’ i Jonà, kokoa’o v’Irahoo? Nangoae t’i Simona amy nanoa’e fañintelo’ey ty hoe: Kokoa’o hao iraho? le hoe re tama’e: O Rañandria, kila arofoana’o; fohi’o t’ie kokoako. Hoe t’Iesoà tama’e: Fahano o añondrikoo.
18 Resnično resnično ti pravim: Ko si bil mlajši, opasoval si se sam, in hodil si, kamor si hotel; kedar boš pa star, raztegnil boš roke svoje, in drugi te bo opasal, in odpeljal te bo, kamor ne boš hotel.
Itaroñako an-katò t’ie nidiañe te ni-ajalahy, naho nandenà’o ze ni-tea’o, f’ie bey le hahiti’o o fità’oo hampidiaña’ ty ila’e hinday azo mb’ami’ty tsy tea’o hombañe.
19 To je pa povedal, da je na znanje dal, s kakošno smrtjo bo oslavil Boga. In ko je to povedal, reče mu: Pojdi za menoj!
I hoe zay ty nisaontsie’e ho fitaliliañe aze ty karazan-kavilasy handrengea’e an’ Andrianañahare. Ie sinaontsi’e, le hoe re tama’e: Oriho iraho.
20 Obrnivši se pa Peter, ugleda učenca, kterega je Jezus ljubil, da gre za njim, kteri je bil na večerji tudi legel na prsi njegove, in je bil rekel: Gospod! kdo je tisti, ki te bo izdal?
Ie nitolike t’i Petera le niisa’e i mpiòke nikokoa’ Iesoày nanonjohy ey—i nitoñoñe añ’araña’ Iesoà amy sabadidakey, nañontane aze ty hoe: O Talè, ia ty hifotetse ama’o?
21 Ko tega Peter ugleda, reče Jezusu: Gospod! Kaj pa ta?
Ie nioni’ i Petera, le hoe re amy Iesoà: O Talè, akore ondaty roañe?
22 Reče mu Jezus: Če hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj.
Hoe t’Iesoà tama’e: Naho satriko t’ie handiñe ty fibaliko, akore ama’o izay? Oriho iraho.
23 In razglasila se je med brati ta beseda: Ta učenec ne bo umrl. Ali Jezus mu ni bil rekel, da ne bo umrl; nego: Če hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to?
Aa le niboele amo longoo ty tsara te tsy hivetrake i mpiama’ey; fe tsy nanao ty hoe t’Iesoà t’ie tsy ho vilasy, fa, Naho lahako t’ie handiñe ty fihereñako, akore ama’o vi’zay?
24 Ta učenec je ta, ki pričuje za to, in je napisal to; in vémo, da je pričevanje njegovo resnično.
Itoy ty mpiama’e mitalily irezay, naho nanokitse iretoañe. Fohi’ay te mahity i talili’ey.
25 Je pa še drugega veliko, kar je storil Jezus, in to, ko bi se posamez vse napisalo, menim, da tudi ves svet ne bi imel prostora za bukve, ktere bi se napisale. Amen.
Mbe maro ka ty raha nanoe’ Iesoà, t’ie ro hene sinokitse, ataoko te, ndra ty voatse toy tsy nahatsake o boke ho nisokireñeo. Amena.
