< Janez 11 >
1 Bil je pa en bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasí Marije in Marte sestre njene,
2 (A Marija, ktere brat Lazar je bolan bil, bila je ta, ki je pomazilila Gospoda z miro, in otrla noge njegove z lasmí svojimi.)
3 Sestri torej pošljete k njemu, govoreč: Gospod, glej, kogar ljubiš, bolan je.
4 Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni na smrt, nego na slavo Božjo, da se sin Božji po njej oslavi.
5 Jezus je pa Marto in sestro njeno in Lazarja ljubil.
6 Ko je torej slišal, da je bolan, tedaj je ostal dva dní na tistem mestu, kjer je bil.
7 Po tem pa reče učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo.
8 Učenci mu rekó: Rabi, ravnokar so te Judje hoteli kamenjati, pa greš zopet tje?
9 Jezus odgovorí; Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevu hodi, ne spotiče se, ker vidi luč tega sveta.
10 Če pa kdo po noči hodi, spotiče se, ker ni luči v njem.
11 To je povedal, in po tem reče: Lazar prijatelj naš je zaspal; pa grem, da ga zbudim.
12 Rekó mu tedaj učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravel bo.
13 Rekel je pa Jezus za smrt njegovo; a oni so mislili, da pravi za spanje sna.
14 Tedaj jim Jezus razločno pové: Lazar je umrl.
15 In radujem se za voljo vas, da nisem tam bil, da boste verovali; pa pojdimo k njemu.
16 Tedaj reče Tomaž, (ki se imenuje Dvojček, ) součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim.
17 Ko pa pride Jezus, najde ga, da je uže štiri dní v grobu
18 (Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst bežajev.)
19 In veliko izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ji tolažili po njunem bratu.
20 Ko pa Marta zasliši, da Jezus gre, odide mu naproti; a Marija je domá sedela.
21 Marta tedaj reče Jezusu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.
22 Pa tudi sedaj vém, da karkoli boš od Boga prosil, da ti bo dal Bog.
23 Reče jej Jezus: Vstal bo brat tvoj.
24 Marta mu reče: Vém, da bo vstal, o vstajanji poslednji dan.
25 Reče jej Jezus: Jaz sem vstajanje in življenje; kdor v mene veruje, živel bo, če tudi umre.
26 In vsak, kdor živí in veruje v mé, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to? (aiōn )
27 Reče mu: Dà, Gospod! jaz verujem, da si ti Kristus, sin Božji, ki je imel na svet priti.
28 In rekši to, odide, in pokliče skrivaj Marijo sestro svojo, govoreč: Učenik je tu in te kliče.
29 Ona, ko zasliši, hitro vstane in odide k njemu.
30 (Ni pa še Jezus prišel v vas: nego bil je na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.)
31 Ko so pa Judje, kteri so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in izšla, odidejo za njo, govoreč: Na grob gre, da bo tam jokala.
32 Marija pa, ko pride tje, kjer je Jezus bil, in ga ugleda, pade mu pred noge, govoreč mu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl.
33 Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, kteri so bili ž njo prišli, da jokajo, zgrozí se v duhu, in postane sam žalosten,
34 In reče: Kam ste ga položili? Rekó mu: Gospod, pridi in poglej!
35 Jezus se zajoka.
36 Judje so tedaj govorili: Glej, kako ga je ljubil!
37 A nekteri od njih rekó: Ali ni mogel ta, ki je slepemu oči odprl, storiti, da tudi ta ne bi bil umrl?
38 In Jezus se zopet zgrozí v sebi, in pride na grob. Bila je pa jama, in kamen je ležal na njej.
39 Jezus velí: Vzdignite kamen! Reče mu sestra ranjkega, Marta: Gospod, uže smrdí; kajti štiri dnî je v grobu.
40 Velí jej Jezus: Ali ti nisem rekel, da če boš verovala, videla boš slavo Božjo?
41 Tedaj vzdignejo kamen, kjer je mrtvi ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku, in reče: Oče, zahvaljujem ti, da si me uslišal.
42 Pa jaz sem vedel, da me vsegdar poslušaš; ali rekel sem za voljo ljudstva, ktero okoli stojí, da bodo verovali, da si me ti poslal.
43 In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pojdi ven!
44 In mrtvi izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in obraz njegov je bil obezan s prtom. Velí jim Jezus: Razvežite ga, in pustite, naj odide.
45 In od Judov, kteri so bili prišli k Mariji, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo jih je veliko va-nj.
46 A nekteri od njih odidejo k Farizejem, in povedó jim, kaj je Jezus storil.
47 In véliki duhovni in Farizeji zberó zbor, in govorili so: Kaj bomo storili? kajti ta človek dela velike čudeže.
48 Če ga tako pustimo, verovali bodo vsi va-nj; in prišli bodo Rimljani, in vzeli nam bodo zemljo in narod.
49 A eden od njih, neki Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven, reče jim: Vi nič ne véste;
50 In tudi ne mislite, da nam je bolje, da eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil.
51 Tega pa ni rekel sam od sebe; temveč ker je bil tisto leto véliki duhoven, prerokoval je, da mora Jezus za ves narod umreti;
52 In ne samo za narod, nego da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno čredo.
53 Od tega dné torej so sklenili, da ga bodo umorili.
54 Jezus pa ni več očitno hodil med Judi, nego odšel je odtod v kraj blizu puščave, v mesto, ktero so imenuje Efraim, in tu je prebival z učenci svojimi.
55 Bila je pa blizu Velika noč Judovska; in veliko iz tega kraja jih pride v Jeruzalem pred Veliko nočjó, da se očistijo.
56 In iskali so Jezusa, in pogovarjali so se med seboj, stoječ v tempeljnu: Kaj vam se zdí, da ne pride na praznik?
57 Dali so bili pa véliki duhovni in Farizeji zapoved, da če kdo zvé, kje da je, naj pové, da ga zgrabijo.
