< Apostolska dela 27 >
1 Kakor je bilo pa sklenjeno, da se imamo po morji odpeljati v Italijo, izročili so Pavla in nekaj drugih jetnikov stotniku, po imenu Juliju, od cesarske trume.
2 In stopivši na ladjo Adramitsko, da se popeljemo poleg Azijskih krajev, odrinili smo: in bil je z nami Aristarh Macedonec iz Soluna.
3 In drugi dan smo prišli v Sidon. In Julij je priljudno ravnal s Pavlom, in dovolil mu je k prijateljem iti in dati si postreči.
4 In ko smo odtod odrinili, peljali smo se za Ciprom, ker so nam bili vetrovi nasproti.
5 In ko smo morje, ktero je med Cilicijo in Pamfilijo, prepluli, prišli smo v Miro Licijsko.
6 In tu je našel stotnik ladjo Aleksandrijsko, ktera je jadrala v Italijo, in del nas je va-njo.
7 Ko smo se bili pa mnogo dnî počasi vozili, in komaj proti Gnidu prišli, ker nam veter ni dal, dopluli smo pod Kret pri Salmonu.
8 In komaj se vozeč mimo njega, prišli smo v neki kraj, kteri se imenuje Dobro Pristanišče, poleg kterega je bilo blizu mesto Laseja.
9 Ko je bilo pa veliko časa prešlo, in je bila vožnja že nevarna, ker je uže tudi post minul, opominjal je Pavel,
10 Govoreč jim: Možjé! vidim, da hoče vožnja z nevoljo in veliko izgubo biti, ne le za blago in ladjo, nego tudi za življenje naše.
11 Ali stotnik je krmarju in gospodarju ladje bolj verjel, nego temu, kar je Pavel pravil.
12 In ker pristanišče ni bilo pripravno za zimovanje, sklenili so skoro vsi, odpeljati se odtod, ne bi li kako mogli priti do Fenike, da bi prezimili v pristanišči Kretskem, ktero gleda proti jugu in zahodnjemu severju.
13 Ko je pa jug potegnil, misleč, da bodo namen dosegli, odrinili so, in peljali so se blizu ob Kretu.
14 Ali ne dolgo po tem se vzdigne njemu nasproti vihar vrtinec, kteri se imenuje Vzhodnji sever.
15 Ko je pa ladjo zaneslo, in se ni mogla vetru upirati, izročili smo jo valovom, in nosili so nas.
16 Ko nas je pa pod neki otočič, kteri se imenuje Klavda, zaneslo, komaj smo mogli zadržati čolnič;
17 In ko so ga vzdignili, poslužili so se pripomočkov, in ovili so ladjo; in boječ se, da ne bi na kleče zadeli, spustili so jadra, in tako so se peljali.
18 Ko nas je pa vihar hudo metal, izmetavali so drugi dan.
19 In tretji dan smo s svojimi rokami ladijno orodje izmetali.
20 Ko se pa ne solnce ne zvezde niso pokazale več dnî, in ni majhena burja pritiskala, izginilo je uže vsako upanje, da bi se oteli.
21 In ko se uže dolgo časa ni jedlo, tedaj Pavel, stoječ sredi njih, reče: Imeli bi bili, o možjé! poslušati me in ne odriniti od Kreta, in obvarovati se te nevolje in izgube;
22 A sedaj vas opominjam, da bodite srčni: kajti nobeno življenje od vas se ne bo izgubilo, razen ladja.
23 Prikazal mi se je namreč to noč angelj Božji, kogar sem, in komur služim,
24 Govoreč: Ne boj se, Pavel! pred cesarjem imaš stati; in glej, podaril ti je Bog vse, kteri se peljejo s teboj.
25 Za to bodite srčni, možjé! ker verujem Bogu, da se bo tako zgodilo, kakor mi je bilo rečeno.
26 Imamo pa na neki otok naleteti.
27 Ko je pa štirinajsta noč prišla, in smo se vozili po Jadranskem morji, okoli polnočí zdelo se je mornajem, da jim se bliža neki kraj.
28 In izmerivši globočino, najdejo dvajset sežnjev; a ko so malo dalje prišli, in so zopet izmerili globočino, našli so petnajst sežnjev.
29 In boječ se, da ne bi na skalnata mesta naleteli, vrgli so s krma štiri mačke, in želeli so, da bi se dan naredil.
30 Ko so pa mornarji gledali pobegniti iz ladje, in so spustili čolnič v morje, z izgovorom, kakor da hočejo s prednjega konca mačke spustiti,
31 Reče Pavel stotniku in vojakom: Če ti ne ostanejo v ladji, to se vi oteti ne morete.
32 Tedaj so vojaki odsekali vrvi čolniču, in pustili so, da je izpadel.
33 A ko se je uže danilo, prosil je Pavel vse, da naj vzemó jedi, govoreč: Štirinajsti dan je danes, kar čakate in živite brez jedi, ne vzemši ničesar.
34 Za to vas prosim, da vzemite jedí; kajti to je za vaše zdravje: ker nikomur od vas ne bo las z glave spadel.
35 In ko je to rekel, vzel je kruh, in zahvalil je Boga pred vsemi; in prelomivši, jel je jesti.
36 Tedaj so vsi srčneji postali, in vzeli so tudi oni jedí.
37 Bilo nas je pa vseh duš na ladji dve sto šest in sedemdeset.
38 In ko so se nasitili jedí, olajšali so ladjo, izmetavši žito v morje.
39 Ko se je pa zdanilo, niso poznali dežele; ugledajo pa neki zaliv, ki je imel breg, na kterega so mislili, ko bi mogli, izvleči ladjo.
40 In ko so bili mačke vzdignili, prepustili so ladjo morju, odvezavši obenem vrví krmil; in razpeli so prednje jadro po vetru, in vozili so se proti bregu.
41 Ko so pa naleteli na kraj, kteri je imel po obéh stranéh morje, zaudarili so z ladjo ob peč; in prednji konec se je nasadil in je ostal trd, a krm se je razbijal od sile valovja.
42 Vojaki pa so se dogovorili, da bodo jetnike pomorili, da ne bi kdo izplaval in pobegnil.
43 Stotnik pa, hoteč Pavla ohraniti, prepové njih naklep, in ukaže, naj tisti, kteri znajo plavati, najprej izkočijo in izidejo na zemljo;
44 Drugi pa nekteri na deskah, nekteri pa na kosovih od ladje: in tako se je zgodilo, da so vsi živi izšli na zemljo.
