< Zaharija 1 >

1 V osmem mesecu, v drugem letu Dareja, je prišla Gospodova beseda Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu sinu, preroku, rekoč:
El Señor envió un mensaje al profeta Zacarías, hijo de Berequías, hijo de Idó, en el octavo mes del segundo año del reinado de Darío, diciendo:
2 » Gospod je bil ogorčeno nezadovoljen z vašimi očeti.
El Señor estuvo muy enojado con sus padres.
3 Zato jim reci: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Obrnite se k meni, ‹ govori Gospod nad bojevniki ›in jaz se bom obrnil k vam, ‹ govori Gospod nad bojevniki.
Así que dice esto al pueblo: Vuelvan a mi, y yo volveré a ustedes, dice el Señor Todopoderoso.
4 ›Ne bodite kakor vaši očetje, h katerim so klicali prejšnji preroki, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Obrnite se sedaj iz svojih zlih poti in od svojih zlih početij, ‹ toda niso poslušali niti mi niso prisluhnili, ‹ govori Gospod.
No sean como sus padres. Ellos recibieron advertencia de los profetas: ¡Abandonen sus malos caminos y sus malas acciones! Pero no escucharon ni me prestaron atención, dice el Señor.
5 ›Vaši očetje, kje so? In preroki, mar večno živijo?
¿Dónde están sus padres ahora? ¿Acaso vivieron esos profetas para siempre?
6 Toda mar se moje besede in moji zakoni, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom niso prijeli vaših očetov? In pokesali so se ter rekli: ›Kakor nam je Gospod nad bojevniki mislil storiti, glede na naše poti in glede na naša početja, tako je postopal z nami.‹«
Todas mis instrucciones y advertencias, que comuniqué a través de mis siervos los profetas, ¿acaso no se cumplieron en sus padres antepasados? Por eso se arrepintieron y dijeron: “Lo que el Señor Todopoderoso quería hacer con nosotros era lo que merecíamos por nuestros caminos y maldad. Por eso hizo lo que prometió”.
7 Na štiriindvajseti dan enajstega meseca, ki je mesec šebát, v drugem letu kralja Dareja, je prišla Gospodova beseda Zahariju, Berehjájevemu sinu, Idójevemu sinu, preroku, rekoč:
El Señor envió un mensaje al profeta Zacarías, hijo de Berequías, hijo de Idó, en el vigesimocuarto día del onceavo mes (el mes de Sebat) en el segungo año del reinado de Darío:
8 »Videl sem ponoči in glej moža, jahajočega na rdečem konju in stal je med mirtinimi drevesi, ki so bila na dnu in za njimi so bili rdeči konji, lisasti in beli.«
Por la noche vi a un hombre sentado en un caballo rojo que se paró en medio de unos mirtos en un valle angosto. Detrás de él había caballos rojos, marrones y blancos, con sus jinetes.
9 Potem sem rekel: »Oh moj gospod, kdo so ti?« Angel, ki je govoril z menoj, mi je rekel: »Pokazal ti bom kdo so ti.«
Yo le pregunté: “Mi Señor, ¿quiénes son estos?” Y el ángel al que le hablé me respondió: “Ven, te mostraré”.
10 Mož, ki je stal med mirtinimi drevesi, je odgovoril in rekel: »To so tisti, ki jih je Gospod poslal, da hodijo sem ter tja po zemlji.«
Y el hombre que estaba entre los mirtos dijo: “Estos son a quienes el Señor ha enviado para vigilar la tierra”.
11 Odgovorili so Gospodovemu angelu, ki je stal med mirtinimi drevesi in rekli: »Hodili smo sem ter tja po zemlji in glej, vsa zemlja mirno sedi in je pri počitku.«
Los jinetes le informaron al ángel del Señor que estaba entre los mirtos: “Hemos estado vigilando la tierra y vimos que toda la tierra ha sido apaciguada”.
12 Potem je Gospodov angel odgovoril in rekel: »Oh Gospod nad bojevniki, doklej ne boš imel usmiljenja nad Jeruzalemom in nad Judovimi mesti, zoper katere si imel ogorčenje teh sedemdeset let?«
Entonces el ángel del Señor dijo: “Dios Todopoderoso, ¿cuánto tiempo pasará antes de que tengas misericordia de Jerusalén y de las ciudades de Judá con las que has estado airado por los últimos setenta años?”
13 Gospod je odgovoril angelu, ki je govoril z menoj, z dobrimi besedami in tolažilnimi besedami.
Entonces el Señor le respondió al ángel con el cual yo hablaba, diciéndole palabras bondadosas y de consuelo.
14 Tako mi je angel, ki je govoril z menoj, rekel: »Kliči, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Ljubosumen sem zaradi Jeruzalema in zaradi Siona z velikim ljubosumjem.
Entonces el ángel me dijo: “Esto es lo que debes anunciar. El Señor Todopoderoso dice así: Yo soy un Dios protector y celoso de Jerusalén y del Monte de Sión,
15 Silno sem ogorčeno nezadovoljen s pogani, ki so oholi, kajti bil sem le malo nezadovoljen, oni pa so pomagali, da je stiska napredovala.‹«
y estoy enojado en gran manera con las naciones arrogantes que creen que están seguras. Estaba un poco enojado con mi pueblo, pero ellos han hecho que el castigo sea más severo.
16 Zato tako govori Gospod: »Z usmiljenji sem se vrnil k Jeruzalemu. Moja hiša bo zgrajena v njem, « govori Gospod nad bojevniki »in [merilna] vrvica bo raztegnjena nad Jeruzalemom.
“Por eso, esto es lo que dice el Señor: He vuelto a ser misericordioso con Jerusalén. Mi Templo volverá a construirse allí, así como la ciudad, declara el Señor Todopoderoso.
17 Še kliči, rekoč: ›Tako govori Gospod nad bojevniki: ›Moja mesta bodo prek blaginje še razširjena naokoli, in Gospod bo še potolažil Sion in bo še izbral Jeruzalem.‹«
“Anuncia también esto, dice el Señor Todopoderoso: La prosperidad inundará mis ciudades. Yo, el Señor, consolaré a Sión, y Jerusalén será mi ciudad escogida”.
18 Potem sem povzdignil svoje oči in videl in glej, štirje rogovi.
Entonces miré y vi cuatro cuernos de animales.
19 Rekel sem angelu, ki je govoril z menoj: »Kaj so tile?« Odgovoril mi je: »Ti so rogovi, ki so razkropili Juda, Izraela in Jeruzalem.
“¿Qué es esto?” le pregunté al ángel con el que hablaba. “Estos son los cuernos que dispersaron a Judá, Israel y Jerusalén”, respondió.
20 Gospod mi je pokazal štiri tesarje.
Entonces el Señor me mostró a cuatro hombres artesanos.
21 Potem sem rekel: »Kaj so ti prišli delat?« Spregovoril je, rekoč: »Ti so rogovi, ki so razkropili Juda, tako da noben človek ni vzdignil svoje glave, toda prišli so, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove poganov, ki so svoje rogove povzdignili nad Judovo deželo, da jo razkropijo.«
“¿Qué vienen a hacer estos hombres?” le pregunté. El ángel respondió: “Los cuatro cuernos—o estas naciones—dispersaron a Judá, humillando al pueblo de tal manera que no podían levantar sus cabezas. Estos artesanos han venido para aterrorizar a estas naciones, y para destruirlas, a aquellas naciones que usaron su poder contra la tierra de Judá, y dispersaron al pueblo”.

< Zaharija 1 >