Visoka pesem 5
1 Prišel sem v svoj vrt, moja sestra, moja nevesta. Nabral sem svojo miro s svojo dišavo, pojedel sem svoje satovje s svojim medom, popil sem svoje vino s svojim mlekom. Jejta, oh prijatelja, pijta, da, obilno pijta, oh ljubljena.
«Ja, eg kjem til min hage, mi syster, mi brur, min myrra og balsam eg plukkar, mitt brød og min honning eg et og drikk min vin og mi mjølk. Ete lagsbrør, drikk dykkar nøgd, vener.»
2 Spim, toda moje srce bedi. To je glas mojega ljubljenega, ki trka, rekoč: »Odpri mi, moja sestra, moja ljubezen, moja golobica, moja neomadeževana, kajti moja glava je napolnjena z roso in moji prameni z nočnimi kapljami.«
«Eg låg og sov. Men mitt hjarta vakte, høyr! Der bankar min ven: Mi syster, min hugnad, lat upp, du mi duva, mi frægd! Mitt hovud er vått, av nattedogg lokkarne dryp.»
3 Slekla sem svoj plašč, kako naj ga oblečem? Umila sem svoja stopala, kako naj jih omadežujem?
«Eg hev teke av meg kjolen, skal eg klæda på meg att? Eg hev tvege mine føter, skal eg sulka deim til att?»
4 Moj ljubljeni je svojo roko položil pri lini od vrat in moja notranjost je bila spodbujena zanj.
Min ven rette handi gjenom loka inn, då kløkktest mitt hjarta for hans skuld.
5 Vstala sem, da odprem svojemu ljubljenemu in moje roke so kapljale z miro in moji prsti s sladko dišečo miro na ročaje zapaha.
So reis eg upp, vilde opna for min ven, av handi mi myrra det draup, av fingrarne rennande myrra det flaut og på dørlåset rann.
6 Odprla sem svojemu ljubljenemu, toda moj ljubljeni se je umaknil in izginil. Moji duši ni zadostovalo, ko je govoril. Iskala sem ga, toda nisem ga mogla najti; klicala sem ga, toda ni mi dal odgovora.
So opna eg døri for min ven - då venen var kvorven burt. Og hugsprengd eg tenkte på hans ord. Eg søkte, men ikkje honom fann. Eg ropa på han, men ikkje gav han svar.
7 Stražarji, ki so šli okoli mesta, so me našli, udarili so me, ranili so me. Čuvaji obzidja so mi odvzeli moje zagrinjalo.
Meg vaktaran’ møtte som i byen sveiv, dei meg slo, gav meg sår, og sløret ifrå meg dei tok, vaktaran’ på murom.
8 Naročam vam, oh hčere jeruzalemske, če najdete mojega ljubljenega, da mu poveste, da sem bolna od ljubezni.
Eg hjarteleg bed dykk, Jerusalems døtter, um de skulde finna min ven, - ja, kva skal de honom segja? - At sjuk av kjærleik eg er.
9 Kaj je tvoj ljubljeni več kakor drug ljubljeni, oh najlepša med ženami? Kaj je tvoj ljubljeni več kakor drug ljubljeni, da nas ti tako bremeniš?
«Kva er din ven framom andre vener, du fagraste dros? Kva er din ven framum andre, når du naudbed oss so?»
10 Moj ljubljeni je bel in rdečkast, vodilen med deset tisoči.
«Min ven er ljosleitt og raud, utmerkt framum ti tusund.
11 Njegova glava je kakor najbolj čisto zlato, njegovi prameni so košati in črni kakor krokar.
Hovudet skiraste gull, palmegreiner er lokkarn’, svarte som ein ramn.
12 Njegove oči so kakor oči golobice pri rekah vodá, umite z mlekom in primerno postavljene.
Augo som duvor ved rennande å, dei som laugar seg i mjølk ved braddfull sjø.
13 Njegova lica so kakor postelja iz dišav, kakor dišeče cvetlice. Njegove ustnice [so] podobne lilijam, ki kapljajo sladko dišečo miro.
Kinni som balsam-sengjer, som dåmurt-skrin. Lipporne liljor, som dryp av rennande myrra.
14 Njegove roke so kakor niz zlatih prstanov napolnjene z berilom. Njegov trebuh je kakor svetla slonovina, prevlečena s safirji.
Henderne teiner av gull med krysolitar sette, midja av filsbein med safirar prydd.
15 Njegove noge so kakor marmorni stebri, postavljeni na podstavke iz čistega zlata. Njegovo obličje je kakor Libanon, odlično kakor cedre.
Føterne marmor-stolpar på fine gull-stettar. Som Libanon er han å sjå, som ein ceder traust.
16 Njegova usta so najbolj sladka. Da, on je povsem očarljiv. To je moj ljubljeni in to je moj prijatelj. Oh hčere jeruzalemske.
Hans munn er søt, hugnad er han all. Slik er venen og felagen min, de Jerusalems døtter.»
