Rimljanom 10

1 Bratje, moja srčna želja in prošnja k Bogu za Izrael je, da bi bili oni lahko rešeni.

2 Kajti prinašam jim pričevanje, da imajo gorečnost za Boga, toda ne glede spoznanja.

3 Kajti ker so bili nevedni glede Božje pravičnosti in so nameravali vzpostaviti svojo lastno pravičnost, se niso podvrgli Božji pravičnosti.

4 Kajti Kristus je konec postave za pravičnost vsakemu, ki veruje.

5 Kajti Mojzes opisuje pravičnost, ki je iz postave: ›Da bi človek, ki dela te stvari, živel po njih.‹

6 Toda pravičnost, ki je iz vere, govori na ta način: »Ne reci v svojem srcu: ›Kdo se bo povzpel v nebo?‹ (to je, Kristusa privedel dol od zgoraj );

7 ali: ›Kdo se bo spustil v brezno?‹ (to je, da Kristusa ponovno privede gor od mrtvih).« (Abyssos g12)

8 Toda kaj ta pravi? Beseda je blizu tebe, celó v tvojih ustih in v tvojem srcu; to je, beseda vere, ki jo oznanjamo;

9 da če boš s svojimi usti priznal Gospoda Jezusa in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.

10 Kajti s srcem človek veruje v pravičnost, z usti pa je narejeno priznanje v rešitev duše.

11 Kajti pismo pravi: ›Kdorkoli veruje vanj, ne bo osramočen.‹

12 Kajti ni razlike med Judom in Grkom, kajti isti Gospod nad vsemi je bogat do vseh, ki kličejo k njemu.

13 Kajti kdorkoli bo klical h Gospodovemu imenu, bo rešen.

14 Kako bodo torej klicali njega, v katerega niso verovali? In kako bodo verovali vanj, o katerem niso slišali? In kako bodo slišali brez oznanjevalca?

15 In kako bodo oznanjali, razen če niso poslani? Kakor je pisano: ›Kako krasna so stopala teh, ki oznanjajo evangelij miru in prinašajo vesele novice o dobrih stvareh!‹

16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Kajti Izaija pravi: ›Gospod, kdo je verjel našemu poročilu?‹

17 Tako potem vera prihaja po poslušanju in poslušanje po Božji besedi.

18 Vendar pravim: »Mar niso slišali?« Da, resnično, njihov glas je šel po vsej zemlji in njihove besede do koncev sveta.

19 Toda pravim: »Mar Izrael ni spoznal?« Mojzes najprej pravi: ›Izzval te bom k ljubosumju s tistimi, ki niso ljudstvo in z nespametnim narodom te bom jezil.‹

20 Toda Izaija je zelo pogumen in pravi: ›Našli so me tisti, ki me niso iskali; razodet sem bil tem, ki po meni niso spraševali.‹

21 Toda Izraelu reče: ›Cel ljubi dan sem svoje roke iztegoval k neposlušnim in upornim ljudem.‹