Psalmi 88
1 Oh Gospod Bog, rešitev moje duše, pred teboj sem klical dan in noč.
Pesem in psalm med sinovi Koretovimi, načelniku godbe, da se poje na piščali, ukovit Emana Ezrajičana. O Gospod, Bog blaginje moje, podnevi kličem in ponoči v pričo tebe.
2 Naj moja molitev pride predte, svoje uho nagni k mojemu klicu,
Pred obličje tvoje pridi molitev moja, nagni uho svoje mojemu vpitju.
Ker nasitena je z nadlogami duša moja, in življenje moje se bliža grobu. (Sheol h7585)
4 Prištet sem s tistimi, ki gredo dol v jamo. Sem kakor človek, ki nima moči.
Prištevam se njim, ki gredó v grob; podoben sem možu, katerega zapušča krepost.
5 Svoboden med mrtvimi, kakor umorjeni, ki ležijo v grobu, ki se jih ne spominjaš več in so iztrebljeni iz tvoje roke.
Prištevam se mrtvim, odločen; kakor prebodeni ležeči v grobu, katerih se ne spominjaš več, kateri so uničeni s tvojo roko.
6 Položil si me v najglobljo jamo, v temo, v globine.
Pokladaš me v grob, izmed vseh najglobočji, v najtamnejših, v krajih globokih.
7 Tvoj bes trdno leži na meni in prizadel si me z vsemi svojimi valovi. (Sela)
Nad menoj leži jeza tvoja, dà, z vsemi valovi svojimi, ki me napadajo, pobijaš me presilno.
8 Mojega znanca si postavil daleč od mene, njim si me naredil [za] ogabnost; zaprt sem in ne morem priti ven.
V stran od mene odvračaš znance moje, daješ me njim v najhujšo gnjusobo; tako zajetega, da pobegniti ne morem.
9 Moje oko žaluje zaradi stiske; Gospod, vsak dan sem klical k tebi, svoje roke sem iztegoval k tebi.
Oko moje žaluje od bridkosti; kličem te, Gospod, ves dan; k tebi razpenjam roke svoje.
10 Hočeš mrtvim pokazati čudeže? Mar bodo mrtvi vstali in te hvalili? (Sela)
Bodeš-li mrtvim delal dejanje čudovito? ali bodejo mrtvi vstali, da bi te slavili mogočno?
11 Bo tvoja ljubeča skrbnost oznanjena v grobu? Ali tvoja zvestoba v propadu?
Ali bi naj se v grobu oznanjala milost tvoja, zvestoba tvoja v pogubi?
12 Bodo tvoji čudeži spoznani v temi? In tvoja pravičnost v deželi pozabljivosti?
Ali naj bi se v temini spoznalo čudovito dejanje tvoje, in pravica tvoja v pozabljivosti deželi?
13 Toda jaz sem klical k tebi, oh Gospod in zjutraj te bo moja molitev prestregla.
In vendar jaz vpijem, Gospod, k tebi, in vsako jutro te prehiteva molitev moja.
14 Gospod, zakaj zavračaš mojo dušo? Zakaj skrivaš svoj obraz pred menoj?
Zakaj me zametaš, o Gospod; skrivaš mi obličje svoje?
15 Prizadet sem in od svoje mladosti pripravljen umreti; medtem ko trpim tvoje strahote, sem raztresen.
Ubožen sem in umrjoč od potresa, strahove tvoje prenašam in sem zbegan,
16 Tvoj kruti bes gre prek mene, tvoje strahote so me uničile.
Jeze tvoje gredó čez mé, plašenje tvoje me uničuje.
17 Vsak dan so prišli okoli mene kakor voda, skupaj so me obkrožali.
Obdajajo me kakor vode ves dan; obsezajo me vkup.
18 Ljubega in prijatelja si postavil daleč od mene in mojega znanca v temo.
Od mene v stran odvračaš prijatelja in tovariša; znancem svojim sem v tamnem kraji.
