Psalmi 77

1 S svojim glasom sem klical k Bogu, celó s svojim glasom k Bogu in mi je prisluhnil.

2 Na dan svoje stiske sem iskal Gospoda. Moja vnetja so se gnojila ponoči in niso odnehala. Moja duša je odklanjala, da bi bila potolažena.

3 Spomnil sem se Boga in bil vznemirjen. Pritoževal sem se in moj duh je bil nadvladan. (Sela)

4 Moje oči držiš budne. Tako sem vznemirjen, da ne morem govoriti.

5 Preudarjal sem [o] dneh iz davnine, letih starodavnih časov.

6 Spominjam se svoje pesmi ponoči. Posvetujem se s svojim lastnim srcem in moj duh je storil marljivo preiskavo.

7 ›Ali bo Gospod za vedno zavračal ali ne bo več naklonjen?

8 Je njegovo usmiljenje popolnoma odšlo za vedno? Ali njegova obljuba odpove na vékomaj?

9 Je Bog pozabil biti milostljiv? Ali je v jezi zaprl svoja nežna usmiljenja?‹ (Sela)

10 Rekel sem: »To je moja šibkost, toda spominjal se bom let desnice Najvišjega.«

11 Spominjal se bom Gospodovih del. Zagotovo se bom spominjal tvojih čudežev od davnine.

12 Premišljeval bom tudi o vsem tvojem delu in govoril o tvojih dejanjih.

13 Tvoja pot, oh Bog, je v svetišču. Kdo je tako velik Bog kakor naš Bog?

14 Ti si Bog, ki dela čudeže. Med ljudstvom si oznanil svojo moč.

15 S svojim laktom si odkupil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. (Sela)

16 Vode so te videle, oh Bog, vode so te videle, bile so prestrašene. Tudi globine so bile vznemirjene.

17 Oblaki so izlivali vodo, nebo je pošiljalo zvok, tudi tvoje puščice so šle daleč.

18 Zvok tvojega groma je bil na nebu, bliski so razsvetljevali zemeljski [krog], zemlja je trepetala in se tresla.

19 Tvoja pot je na morju in tvoja steza v velikih vodah in tvoje stopinje niso znane.

20 Svoje ljudstvo vodiš kakor trop z Mojzesovo in Aronovo roko.