Psalmi 77

1 S svojim glasom sem klical k Bogu, celó s svojim glasom k Bogu in mi je prisluhnil.

In finem, pro Idithun, Psalmus Asaph. Voce mea ad Dominum clamavi: voce mea ad Deum, et intendit mihi.

2 Na dan svoje stiske sem iskal Gospoda. Moja vnetja so se gnojila ponoči in niso odnehala. Moja duša je odklanjala, da bi bila potolažena.

In die tribulationis meæ Deum exquisivi, manibus meis nocte contra eum: et non sum deceptus. Renuit consolari anima mea,

3 Spomnil sem se Boga in bil vznemirjen. Pritoževal sem se in moj duh je bil nadvladan. (Sela)

memor fui Dei, et delectatus sum, et exercitatus sum: et defecit spiritus meus.

4 Moje oči držiš budne. Tako sem vznemirjen, da ne morem govoriti.

Anticipaverunt vigilias oculi mei: turbatus sum, et non sum locutus.

5 Preudarjal sem [o] dneh iz davnine, letih starodavnih časov.

Cogitavi dies antiquos: et annos æternos in mente habui.

6 Spominjam se svoje pesmi ponoči. Posvetujem se s svojim lastnim srcem in moj duh je storil marljivo preiskavo.

Et meditatus sum nocte cum corde meo, et exercitabar, et scopebam spiritum meum.

7 ›Ali bo Gospod za vedno zavračal ali ne bo več naklonjen?

Numquid in æternum proiiciet Deus: aut non apponet ut complacitior sit adhuc?

8 Je njegovo usmiljenje popolnoma odšlo za vedno? Ali njegova obljuba odpove na vékomaj?

Aut in finem misericordiam suam abscindet, a generatione in generationem?

9 Je Bog pozabil biti milostljiv? Ali je v jezi zaprl svoja nežna usmiljenja?‹ (Sela)

Aut obliviscetur misereri Deus? aut continebit in ira sua misericordias suas?

10 Rekel sem: »To je moja šibkost, toda spominjal se bom let desnice Najvišjega.«

Et dixi nunc cœpi: hæc mutatio dexteræ Excelsi.

11 Spominjal se bom Gospodovih del. Zagotovo se bom spominjal tvojih čudežev od davnine.

Memor fui operum Domini: quia memor ero ab initio mirabilium tuorum,

12 Premišljeval bom tudi o vsem tvojem delu in govoril o tvojih dejanjih.

Et meditabor in omnibus operibus tuis: et in adinventionibus tuis exercebor.

13 Tvoja pot, oh Bog, je v svetišču. Kdo je tako velik Bog kakor naš Bog?

Deus in sancto via tua: quis Deus magnus sicut Deus noster?

14 Ti si Bog, ki dela čudeže. Med ljudstvom si oznanil svojo moč.

tu es Deus qui facis mirabilia. Notam fecisti in populis virtutem tuam:

15 S svojim laktom si odkupil svoje ljudstvo, Jakobove in Jožefove sinove. (Sela)

redemisti in brachio tuo populum tuum, filios Iacob, et Ioseph.

16 Vode so te videle, oh Bog, vode so te videle, bile so prestrašene. Tudi globine so bile vznemirjene.

Viderunt te aquæ Deus, viderunt te aquæ: et timuerunt, et turbatæ sunt abyssi.

17 Oblaki so izlivali vodo, nebo je pošiljalo zvok, tudi tvoje puščice so šle daleč.

Multitudo sonitus aquarum: vocem dederunt nubes. Etenim sagittæ tuæ transeunt:

18 Zvok tvojega groma je bil na nebu, bliski so razsvetljevali zemeljski [krog], zemlja je trepetala in se tresla.

vox tonitrui tui in rota. Illuxerunt coruscationes tuæ orbi terræ: commota est et contremuit terra.

19 Tvoja pot je na morju in tvoja steza v velikih vodah in tvoje stopinje niso znane.

In mari via tua, et semitæ tuæ in aquis multis: et vestigia tua non cognoscentur.

20 Svoje ljudstvo vodiš kakor trop z Mojzesovo in Aronovo roko.

Deduxisti sicut oves populum tuum, in manu Moysi et Aaron.