Psalmi 74
1 Oh Bog, zakaj nas zavračaš za vedno? Zakaj se tvoja jeza kadi proti ovcam tvoje paše?
Intellectus Asaph. Ut quid Deus repulisti in finem: iratus est furor tuus super oves pascuæ tuæ?
2 Spomni se svoje skupnosti, ki si jo odkupil od davnine, palico svoje dediščine, ki si jo odkupil, to goro Sion, kjer prebivaš.
Memor esto congregationis tuæ, quam possedisti ab initio. Redemisti virgam hereditatis tuæ: mons Sion, in quo habitasti in eo.
3 Dvigni svoja stopala k neprestanim opustošenjem, celó vsemu kar je sovražnik zlobnega storil v svetišču.
Leva manus tuas in superbias eorum in finem: quanta malignatus est inimicus in sancto!
4 Tvoji sovražniki rjovijo v sredi tvojih skupnosti, svoje zastave so postavili za znamenja.
Et gloriati sunt qui oderunt te: in medio solemnitatis tuæ. Posuerunt signa sua, signa:
5 Človek je bil slaven, če je nad debela drevesa dvigoval sekire.
et non cognoverunt sicut in exitu super summum. Quasi in silva lignorum securibus
6 Toda sedaj so s sekirami in kladivi takoj zlomili rezljano delo le-tega.
exciderunt ianuas eius in idipsum: in securi, et ascia deiecerunt eam.
7 Ogenj so vrgli v tvoje svetišče, s podrtjem do tal so omadeževali bivališče tvojega imena.
Incenderunt igni Sanctuarium tuum: in terra polluerunt tabernaculum nominis tui.
8 V svojih srcih so rekli: »Skupaj jih uničimo.« V deželi so požgali vse Božje sinagoge.
Dixerunt in corde suo cognatio eorum simul: quiescere faciamus omnes dies festos Dei a terra.
9 Ne vidimo svojih znamenj. Nobenega preroka ni več niti tukaj med nami ni nobenega, ki ve doklej.
Signa nostra non vidimus, iam non est propheta: et nos non cognoscet amplius.
10 Oh Bog, doklej bo nasprotnik grajal? Mar bo sovražnik na veke preklinjal tvoje ime?
Usquequo Deus improperabit inimicus: irritat adversarius nomen tuum in finem?
11 Zakaj umikaš svojo roko, celó svojo desnico? Iztrgaj jo iz svojega naročja.
Ut quid avertis manum tuam, et dexteram tuam, de medio sinu tuo in finem?
12 Kajti Bog je moj Kralj od davnine, ki dela rešitev duš v sredi zemlje.
Deus autem rex noster ante sæcula: operatus est salutem in medio terræ.
13 S svojo močjo si razdelil morje. Razbijaš glave zmajem v vodah.
Tu confirmasti in virtute tua mare: contribulasti capita draconum in aquis.
14 Razbijaš glave leviatána na koščke in ga daješ, da postane hrana ljudstvu, ki prebiva v divjini.
Tu confregisti capita draconis: dedisti eum escam populis Æthiopum.
15 Združil si studenec in morje, osušuješ mogočne reke.
Tu dirupisti fontes, et torrentes: tu siccasti fluvios Ethan.
16 Dan je tvoj, tudi noč je tvoja, pripravil si svetlobo in sonce.
Tuus est dies, et tua est nox: tu fabricatus es auroram et solem.
17 Določil si vse meje zemlje. Naredil si poletje in zimo.
Tu fecisti omnes terminos terræ: æstatem et ver tu plasmasti ea.
18 Spomni se, da je sovražnik grajal, oh Gospod in da je nespametno ljudstvo izrekalo bogokletje proti tvojemu imenu.
Memor esto huius, inimicus improperavit Domino: et populus insipiens incitavit nomen tuum.
19 Oh ne izročaj duše svoje grlice množici zlobnih. Ne pozabi skupnosti svojih ubogih na veke.
Ne tradas bestiis animas confitentes tibi, et animas pauperum tuorum ne obliviscaris in finem.
20 Ozri se k zavezi, kajti temni kraji zemlje so polni prebivališč krutosti.
Respice in testamentum tuum: quia repleti sunt, qui obscurati sunt terræ domibus iniquitatum.
21 Oh naj se zatirani ne vrne osramočen. Naj ubog in pomoči potreben hvalita tvoje ime.
Ne avertatur humilis factus confusus: pauper et inops laudabunt nomen tuum.
22 Vstani, oh Bog, zagovarjaj svojo lastno pravdo. Spomni se, kako te nespameten človek dnevno graja.
Exurge Deus, iudica causam tuam: memor esto improperiorum tuorum, eorum quæ ab insipiente sunt tota die.
23 Ne pozabi glasu svojih sovražnikov. Hrup teh, ki vstajajo zoper tebe, se nenehno povečuje.
Ne obliviscaris voces inimicorum tuorum: superbia eorum, qui te oderunt, ascendit semper.
