Psalmi 74

1 Oh Bog, zakaj nas zavračaš za vedno? Zakaj se tvoja jeza kadi proti ovcam tvoje paše?

2 Spomni se svoje skupnosti, ki si jo odkupil od davnine, palico svoje dediščine, ki si jo odkupil, to goro Sion, kjer prebivaš.

3 Dvigni svoja stopala k neprestanim opustošenjem, celó vsemu kar je sovražnik zlobnega storil v svetišču.

4 Tvoji sovražniki rjovijo v sredi tvojih skupnosti, svoje zastave so postavili za znamenja.

5 Človek je bil slaven, če je nad debela drevesa dvigoval sekire.

6 Toda sedaj so s sekirami in kladivi takoj zlomili rezljano delo le-tega.

7 Ogenj so vrgli v tvoje svetišče, s podrtjem do tal so omadeževali bivališče tvojega imena.

8 V svojih srcih so rekli: »Skupaj jih uničimo.« V deželi so požgali vse Božje sinagoge.

9 Ne vidimo svojih znamenj. Nobenega preroka ni več niti tukaj med nami ni nobenega, ki ve doklej.

10 Oh Bog, doklej bo nasprotnik grajal? Mar bo sovražnik na veke preklinjal tvoje ime?

11 Zakaj umikaš svojo roko, celó svojo desnico? Iztrgaj jo iz svojega naročja.

12 Kajti Bog je moj Kralj od davnine, ki dela rešitev duš v sredi zemlje.

13 S svojo močjo si razdelil morje. Razbijaš glave zmajem v vodah.

14 Razbijaš glave leviatána na koščke in ga daješ, da postane hrana ljudstvu, ki prebiva v divjini.

15 Združil si studenec in morje, osušuješ mogočne reke.

16 Dan je tvoj, tudi noč je tvoja, pripravil si svetlobo in sonce.

17 Določil si vse meje zemlje. Naredil si poletje in zimo.

18 Spomni se, da je sovražnik grajal, oh Gospod in da je nespametno ljudstvo izrekalo bogokletje proti tvojemu imenu.

19 Oh ne izročaj duše svoje grlice množici zlobnih. Ne pozabi skupnosti svojih ubogih na veke.

20 Ozri se k zavezi, kajti temni kraji zemlje so polni prebivališč krutosti.

21 Oh naj se zatirani ne vrne osramočen. Naj ubog in pomoči potreben hvalita tvoje ime.

22 Vstani, oh Bog, zagovarjaj svojo lastno pravdo. Spomni se, kako te nespameten človek dnevno graja.

23 Ne pozabi glasu svojih sovražnikov. Hrup teh, ki vstajajo zoper tebe, se nenehno povečuje.