Psalmi 56

1 Bodi mi usmiljen, oh Bog, kajti človek me hoče požreti, borben je, dnevno me zatira.

Načelniku godbe, o duši, ki silo trpi od tujcev krdela, odlična pesem Davidova, ko so ga prijeli Filistejci v Gatu. Milosten mi bodi, Bog, ker rohneč me preganja človek, ves dan me stiska oblegovatelj.

2 Moji sovražniki me hočejo vsak dan požreti, kajti mnogo jih je, ki se borijo zoper mene, oh ti Najvišji.

Rohné zalezovalci moji vés dan, ker mnogo jih je; z višave naj mi pomagajo borilci.

3 Kadar sem prestrašen, bom zaupal vate.

Ko se bodem bal, zaupal bodem v tebe.

4 V Bogu bom hvalil njegovo besedo, v Boga sem položil svoje trdno upanje; ne bom se bal, kaj mi more storiti meso.

V Bogu bodem hvalil besedo njegovo; v Boga bodem zaupal, ne bodem se bal: Kaj naj bi mi storilo meso?

5 Vsak dan pačijo moje besede. Vse njihove misli so zoper mene za zlo.

Ves dan žalijo mojo stvar; zoper mene merijo vse njih misli v hudo.

6 Zbirajo se skupaj, skrivajo se, gledajo moje korake, ko čakajo na mojo dušo.

Zbirajo, skrivajo se oni; na moj sled prežé, kakor ki iščejo življenje moje.

7 Ali bodo pobegnili s krivičnostjo? V svoji jezi potri ljudstva, oh Bog.

Poleg krivičnosti jim stóri, v jezi pahni ljudstva, Bog.

8 Ti pripoveduješ o mojih tavanjih. Moje solze si polagaš v svoj meh. Mar niso v tvoji knjigi?

Ti imaš sešteto tavanje moje; v meh svoj deni vsako solzo mojo, ali bi jih ne imel seštetih?

9 Ko kličem k tebi, potem se bodo moji sovražniki obrnili proč. To vem, kajti Bog je zame.

Tedaj se povrnejo sovražniki moji nazaj; tisti dan, ko bodem vpil: To vém, da mi bode Bog na strani.

10 V Bogu bom hvalil njegovo besedo. V Gospodu bom hvalil njegovo besedo.

V Bogu bodem hvalil besedo, v Gospodu hvalil besedo.

11 V Boga sem položil svoje trdno upanje; ne bom se bal, kaj mi lahko stori človek.

V Boga zaupam, ne bodem se bal; kaj bi mi storil človek?

12 Tvoje zaobljube so nad menoj, oh Bog, povrnil ti bom hvalnice.

Z menoj bodejo, o Bog, obljube tvoje; zahvaljeval se bodem tebi.

13 Kajti mojo dušo si osvobodil pred smrtjo. Mar mojih stopal ne boš osvobodil pred padcem, da lahko hodim pred Bogom v svetlobi živih?

Ker dušo mojo otimaš smrti; ali bi ne rešil nóg mojih padca? da neprestano hodim pred Bogom v tega življenja luči.