< Psalmi 39 >
1 Rekel sem: »Pazil bom na svoje poti, da ne bom grešil s svojim jezikom. Ko bo zlobni pred menoj, bom svoja usta držal z uzdo.«
Al Vencedor, a Jedutún: Salmo de David. Yo dije: Miraré por mis caminos, para no pecar con mi lengua; guardaré mi boca con freno, entre tanto que el impío fuere contra mí.
2 Bil sem nem s tišino, molčal sem, celó pred dobrim in moja bridkost je bila razvneta.
Enmudecí en silencio, me callé aun de lo bueno; y se alborotó mi dolor.
3 Moje srce je bilo vroče znotraj mene, medtem ko sem razglabljal, je zagorel ogenj, potem sem spregovoril s svojim jezikom:
Se enardeció mi corazón dentro de mí; en mi meditación se encendió fuego; y hablé con mi lengua:
4 » Gospod, daj mi spoznati moj konec in mero mojih dni, kolikšna je, da lahko spoznam, kako slaboten sem.
Hazme saber, SEÑOR, mi fin, y cuánta sea la medida de mis días; sepa yo cuánto tengo de ser del mundo.
5 Glej, moje dneve si naredil kakor dlan in moja starost je kakor nič pred teboj. Resnično, vsak človek v svojem najboljšem stanju je povsem ničevost.« (Sela)
He aquí como a palmos diste a mis días, y mi edad es como nada delante de ti; ciertamente es completa vanidad todo hombre que vive. (Selah)
6 Zagotovo vsak človek hodi v prazni podobi, zagotovo so zaman vznemirjeni. Kopiči bogastva, pa ne ve, kdo jih bo pobral.
Ciertamente en tinieblas anda el hombre; ciertamente en vano se inquieta; allega, y no sabe quién lo cogerá.
7 In sedaj, Gospod, kaj [naj] pričakujem? Moje upanje je v tebi.
Y ahora, Señor, ¿qué esperaré? Mi esperanza en ti está.
8 Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki. Ne naredi me [za] grajo nespametnim.
Líbrame de todas mis rebeliones; no me pongas por escarnio del loco.
9 Bil sem nem, svojih ust nisem odprl, ker si ti to storil.
Enmudecí, no abrí mi boca; porque tú lo hiciste.
10 Umakni svoj udarec proč od mene. Použit sem z zamahom tvoje roke.
Quita de sobre mí tu plaga; de la guerra de tu mano soy consumido.
11 Kadar za krivičnost z grajanjem korigiraš človeka, storiš, da njegova lepota shira kakor molj. Zagotovo je vsak človek ničevost. (Sela)
Con castigos sobre el pecado corriges al hombre, y haces consumirse como de polilla su grandeza; ciertamente vanidad es todo hombre. (Selah)
12 Usliši mojo molitev, oh Gospod in pazljivo prisluhni mojemu vpitju; ob mojih solzah ne molči. Kajti jaz sem tujec s teboj in začasni prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.
Oye mi oración, oh SEÑOR, y escucha mi clamor; no calles ante mis lágrimas; porque peregrino soy contigo, y advenedizo, como todos mis padres.
13 Oh prizanesi mi, da lahko obnovim moč, preden grem naprej in ne bom več.
Déjame estar delante de ti, y tomaré fuerzas, antes que vaya y perezca.