< Psalmi 39 >
1 Rekel sem: »Pazil bom na svoje poti, da ne bom grešil s svojim jezikom. Ko bo zlobni pred menoj, bom svoja usta držal z uzdo.«
2 Bil sem nem s tišino, molčal sem, celó pred dobrim in moja bridkost je bila razvneta.
3 Moje srce je bilo vroče znotraj mene, medtem ko sem razglabljal, je zagorel ogenj, potem sem spregovoril s svojim jezikom:
4 » Gospod, daj mi spoznati moj konec in mero mojih dni, kolikšna je, da lahko spoznam, kako slaboten sem.
5 Glej, moje dneve si naredil kakor dlan in moja starost je kakor nič pred teboj. Resnično, vsak človek v svojem najboljšem stanju je povsem ničevost.« (Sela)
6 Zagotovo vsak človek hodi v prazni podobi, zagotovo so zaman vznemirjeni. Kopiči bogastva, pa ne ve, kdo jih bo pobral.
7 In sedaj, Gospod, kaj [naj] pričakujem? Moje upanje je v tebi.
8 Osvobodi me pred vsemi mojimi prestopki. Ne naredi me [za] grajo nespametnim.
9 Bil sem nem, svojih ust nisem odprl, ker si ti to storil.
10 Umakni svoj udarec proč od mene. Použit sem z zamahom tvoje roke.
11 Kadar za krivičnost z grajanjem korigiraš človeka, storiš, da njegova lepota shira kakor molj. Zagotovo je vsak človek ničevost. (Sela)
12 Usliši mojo molitev, oh Gospod in pazljivo prisluhni mojemu vpitju; ob mojih solzah ne molči. Kajti jaz sem tujec s teboj in začasni prebivalec, kakor so bili vsi moji očetje.
13 Oh prizanesi mi, da lahko obnovim moč, preden grem naprej in ne bom več.