Psalmi 137

1 Ob babilonskih rekah, tam smo se usedli; da, jokali smo, ko smo se spominjali Siona.

Psalmus David, Ieremiæ. Super flumina Babylonis, illic sedimus et flevimus: cum recordaremur Sion:

2 Svoje harfe smo obesili na vrbe v njegovi sredi.

In salicibus in medio eius, suspendimus organa nostra.

3 Kajti tam so tisti, ki so nas odvedli proč ujete, od nas zahtevali pesem in tisti, ki so nas opustošili, so od nas zahtevali veselje, rekoč: »Zapojte nam eno izmed sionskih pesmi.«

Quia illic interrogaverunt nos, qui captivos duxerunt nos, verba cantionum: Et qui abduxerunt nos: Hymnum cantate nobis de canticis Sion.

4 Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?

Quomodo cantabimus canticum Domini in terra aliena?

5 Če jaz pozabim tebe, oh Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost.

Si oblitus fuero tui Ierusalem, oblivioni detur dextera mea.

6 Če se te jaz ne spomnim, naj se moj jezik prilepi k nebu mojih ust, če ne povišam Jeruzalema nad svojo glavno radost.

Adhæreat lingua mea faucibus meis, si non meminero tui: Si non proposuero Ierusalem, in principio lætitiæ meæ.

7 Spomni se, oh Gospod, na Jeruzalemov dan otrok Edóma, ki so rekli: »Izbrišite ga, izbrišite ga, celo do njegovih temeljev.«

Memor esto Domine filiorum Edom, in die Ierusalem: Qui dicunt: Exinanite, exinanite usque ad fundamentum in ea.

8 Oh hči babilonska, ki boš uničena, srečen bo tisti, ki te poplača, kakor si nam ti služila.

Filia Babylonis misera: beatus, qui retribuet tibi retributionem tuam, quam retribuisti nobis.

9 Srečen bo tisti, ki zgrabi in trešči tvoje malčke ob kamne.

Beatus, qui tenebit, et allidet parvulos tuos ad petram.