Psalmi 137

1 Ob babilonskih rekah, tam smo se usedli; da, jokali smo, ko smo se spominjali Siona.

Baabelin virtain vierillä-siellä me istuimme ja itkimme, kun Siionia muistelimme.

2 Svoje harfe smo obesili na vrbe v njegovi sredi.

Pajuihin, joita siellä oli, me ripustimme kanteleemme.

3 Kajti tam so tisti, ki so nas odvedli proč ujete, od nas zahtevali pesem in tisti, ki so nas opustošili, so od nas zahtevali veselje, rekoč: »Zapojte nam eno izmed sionskih pesmi.«

Sillä vangitsijamme vaativat meiltä siellä lauluja ja orjuuttajamme iloa: "Veisatkaa meille Siionin virsiä".

4 Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?

Kuinka me voisimme veisata Herran virsiä vieraalla maalla?

5 Če jaz pozabim tebe, oh Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost.

Jos minä unhotan sinut, Jerusalem, niin unhota sinä minun oikea käteni.

6 Če se te jaz ne spomnim, naj se moj jezik prilepi k nebu mojih ust, če ne povišam Jeruzalema nad svojo glavno radost.

Tarttukoon kieleni suuni lakeen, ellen minä sinua muista, ellen pidä Jerusalemia ylimpänä ilonani.

7 Spomni se, oh Gospod, na Jeruzalemov dan otrok Edóma, ki so rekli: »Izbrišite ga, izbrišite ga, celo do njegovih temeljev.«

Muista, Herra, Jerusalemin tuhopäivä, kosta se Edomin lapsille, jotka sanoivat: "Hajottakaa se, hajottakaa perustuksia myöten!"

8 Oh hči babilonska, ki boš uničena, srečen bo tisti, ki te poplača, kakor si nam ti služila.

Tytär Baabel, sinä häviön oma, autuas se, joka sinulle kostaa kaiken, minkä olet meille tehnyt!

9 Srečen bo tisti, ki zgrabi in trešči tvoje malčke ob kamne.

Autuas se, joka ottaa sinun pienet lapsesi ja murskaa ne kallioon!