Psalmi 132
1 Gospod, spomni se Davida in vseh njegovih stisk,
Mɔzɔha. O! Yehowa, ɖo ŋku David kple fukpekpe siwo katã me wòto la dzi.
2 kako je prisegel Gospodu in se zaobljubil mogočnemu Jakobovemu Bogu:
Eka atam na Yehowa, eye wòɖe adzɔgbe na Yakob ƒe Ŋusẽtɔ la be,
3 »Zagotovo ne bom prišel v šotorsko svetišče svoje hiše niti šel gor v svojo posteljo,
“Nyemage ɖe aƒenye me, alo aɖamlɔ nye aba dzi o.
4 svojim očem ne bom dal spanja ali dremanja svojim vekam,
Nyemana nye ŋkuwo nadɔ alɔ̃, alo nye aɖaba nadɔ akɔlɔ̃e o,
5 dokler ne najdem kraja za Gospoda, prebivališča za mogočnega Jakobovega Boga.«
va se ɖe esime mekpɔ teƒe na Yehowa kple nɔƒe na Yakob ƒe ŋusẽtɔ la.”
6 Glej, slišali smo o tem v Efráti, našli smo to na gozdnih poljih.
Míesee le Efrata, eye míedo goe le Yaar gbegbe be,
7 Šli bomo v njegova šotorska svetišča, oboževali bomo ob njegovi pručki.
“Mina míayi ɖe enɔƒe, mina míade ta agu ɖe eƒe afɔɖodzinu ŋgɔ.
8 Vstani, oh Gospod, v svoj počitek, ti in skrinja tvoje moči.
O! Yehowa, tso, ne nàva wò gbɔɖemeƒe, wò kple wò ŋusẽ ƒe nubablaɖaka la gbɔ.
9 Naj bodo tvoji duhovniki oblečeni s pravičnostjo in tvoji sveti naj vzklikajo od veselja.
Wò nunɔlawo nedo dzɔdzɔenyenye ƒe awu, eye wò ame kɔkɔewo nedzi ha le dzidzɔkpɔkpɔ ta.”
10 Zaradi svojega služabnika Davida ne obrni obličja proč od svojega maziljenca.
Le David, wò dɔla ta la, mègagbe wò amesiamina la o.
11 Gospod je Davidu prisegel z resnico; ne bo se odvrnil od nje: »Od sadu tvojega telesa bom postavil na tvoj prestol.
Yehowa ka atam na David; eka atam vavã si matu o la be, “Matsɔ wò ŋutɔ wò dzidzimevi aɖo fiae ɖe wò fiazikpui dzi.
12 Če se bodo tvoji otroci držali moje zaveze in mojega pričevanja, ki jih ga bom jaz učil, bodo tudi njihovi otroci sedeli na tvojem prestolu na vékomaj.«
Nenema ke ne viwò ŋutsuwo lé nye nubabla kple nye se siwo mefia wo me ɖe asi la, ekema wo viwo anɔ wò fiazikpui dzi tso mavɔ me yi ɖe mavɔ me.”
13 Kajti Gospod je izbral Sion; zaželel si ga je za svoje prebivališče.
Elabena Yehowa tia Zion, eye wòtiae be wòanye ye nɔƒe be,
14 »To je moj počitek na veke; tu bom prebival, ker sem si ga zaželel.
“Esia nye nye gbɔɖemeƒe tso mavɔ me yi ɖe mavɔ me, afi siae manɔ fiazikpui dzi le gli, elabena nye ŋutɔe tiae.”
15 Obilno bom blagoslavljal njegovo preskrbo, njegove uboge bom nasičeval s kruhom.
Matsɔ nu nyui geɖewo ayrae, eye matsɔ nuɖuɖu aɖi ƒoe na eƒe ame dahewo.
16 Prav tako bom njegove duhovnike oblekel z rešitvijo duš in njegovi sveti bodo glasno vzklikali od veselja.
Mado xɔxɔ ƒe awu na eƒe nunɔlawo, eye eƒe ame kɔkɔewo adzi ha le dzidzɔkpɔkpɔ ta tegbetegbe.
17 Tam bom storil Davidovemu rogu, da vzbrsti; odredil sem svetilko za svojega maziljenca.
“Le afi sia, mana dzo nado na David, eye masi akaɖi aɖo anyi na nye amesiamina la.
18 Njegove sovražnike bom oblekel s sramoto, toda na njem samem bo cvetela njegova krona.«
Matsɔ ŋukpe ado na eƒe futɔwo, ke fiakuku si anɔ eƒe ta la, anɔ keklẽm.”
