Psalmi 127

1 Razen če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo, ki jo gradijo. Razen če Gospod ne varuje mesta, stražar le zaman bedi.

«Yuⱪiriƣa qiⱪix nahxisi»; Sulayman yazƣan küy: — Pǝrwǝrdigar Ɵzi ɵy salmisa, Salƣuqilar bikardin-bikar uningƣa ǝjir singdüridu; Pǝrwǝrdigar xǝⱨǝrni saⱪlimisa, Kɵzǝtqilǝr bikardin-bikar oyƣaⱪ turidu.

2 Zaman je zate, da vstajaš zgodaj, da hodiš pozno spat, da ješ kruh bridkosti, kajti tako on svojim ljubljenim daje spanje.

Silǝrning sǝⱨǝrdǝ ornunglardin ⱪopuxunglar, Kǝq bolƣanda yetixinglar, Japa-muxǝⱪⱪǝtni nandǝk yegininglar bikardin-bikardur; Qünki U Ɵz sɵyginigǝ uyⱪuni beridu.

3 Glej! Otroci so dediščina od Gospoda in sad maternice je njegova nagrada.

Mana, balilar Pǝrwǝrdigardin bolƣan mirastur, Baliyatⱪuning mewisi Uning mukapatidur;

4 Kakor so puščice v roki mogočnega človeka, tako so otroci mladosti.

Yaxliⱪta tapⱪan balilar, Baturning ⱪolidiki oⱪlardǝk bolidu.

5 Srečen je človek, ki jih ima poln tul; ne bodo osramočeni, temveč bodo govorili s sovražniki pri velikih vratih.

Oⱪdeni muxular bilǝn tolƣan adǝm bǝhtliktur; [Xǝⱨǝr] dǝrwazisida turup düxmǝnlǝr bilǝn sɵzlixiwatⱪinida, Ular yǝrgǝ ⱪarap ⱪalmaydu.