Psalmi 109
1 Ne molči, oh Bog moje hvale,
Til songmeisteren; av David, ein salme. Min lovsongs Gud, teg ikkje!
2 kajti usta zlobnih in usta varljivcev so odprta proti meni; zoper mene so govorili z lažnivim jezikom.
For dei hev late upp sin ugudlege og falske munn imot meg, dei hev tala imot meg med ljugartunga.
3 Obkrožili so me tudi z besedami sovraštva in brez razloga so se borili zoper mene.
Med hatfulle ord hev dei kringsett meg og ført strid imot meg utan årsak.
4 Zaradi moje ljubezni so moji nasprotniki, toda sebe izročam molitvi.
Til løn for min kjærleik stod dei imot meg, endå eg berre bed,
5 Nagradili so me [z] zlom za dobro in sovražijo me zaradi moje ljubezni.
dei hev lagt vondt yver meg til løn for godt og hat til løn for min kjærleik.
6 Nad njim postavi zlobnega človeka in naj Satan stoji na njegovi desnici.
Set ein ugudleg yver honom, og lat ein klagar standa ved hans høgre hand!
7 Ko bo sojen, naj bo obsojen in njegova molitev naj postane greh.
Når han vert dømd, lat honom ganga skuldig ut, og lat hans bøn verta til synd!
8 Njegovih dni naj bo malo; in drug naj prevzame njegovo službo.
Lat hans dagar verta få, lat ein annan få hans embætte!
9 Naj bodo njegovi otroci brez očeta in njegova žena vdova.
Lat hans born verta farlause og kona hans enkja!
10 Naj bodo njegovi otroci nenehno potepuhi in [naj] beračijo. Svoj kruh naj iščejo tudi izven svojih zapuščenih krajev.
Lat hans born flakka ikring og beda seg, lat deim ganga som tiggarar frå sin øydelagde heim!
11 Naj izsiljevalec zgrabi vse, kar ima in tujci naj oplenijo njegov trud.
Lat okerkallen leggja snara um all hans eigedom, og framande plundra hans avling!
12 Naj ne bo nikogar, da mu nakloni usmiljenje; niti naj ne bo nikogar, da podpre njegove osirotele otroke.
Lat ingen finnast som hyser miskunn imot honom, og ingen som ynkast yver hans farlause born!
13 Njegovo potomstvo naj bo iztrebljeno, in v naslednjem rodu naj bo njihovo ime izbrisano.
Lat hans etterkomarar ganga til grunnar og deira namn verta utstroke i næste ættled!
14 Naj krivičnost njegovih očetov ne bo pozabljena pri Gospodu in greh njegove matere naj ne bo izbrisan.
Hans fedra skuld vere i minne hjå Herren, og syndi åt mor hans verte ikkje utstroki!
15 Naj bodo nenehno pred Gospodom, da bi spomin nanje lahko odrezal z zemlje.
Dei vere alltid for Herrens åsyn, og han rydje deira minne ut av jordi,
16 Zato ker se ni spomnil, da pokaže usmiljenje, temveč je preganjal ubogega in pomoči potrebnega moža, da mogoče celó ubije potrtega v srcu.
av di han ikkje kom i hug å gjera miskunn, men forfylgde ein arm og fatig mann, og ein hjarteskræmd og vilde drepa honom.
17 Kakor je ljubil prekletstvo, tako naj le-to pride nadenj. Kakor se ni razveseljeval v blagoslavljanju, tako naj bo le-to daleč od njega.
Han elska forbanning, og denne kom yver honom, han lika ikkje velsigning, og denne kom langt burt frå honom.
18 Kakor se je oblačil s prekletstvom, podobno kakor s svojo obleko, tako naj le-to pride v njegovo notranjost kakor voda in kakor olje v njegove kosti.
Han klædde seg i forbanning som sitt klædeplagg, og ho trengde som vatn inn i hans liv, og som olje i hans bein.
19 Naj bo to kakor obleka, ki ga pokriva in namesto pasu, s katerim je nenehno opasan.
Lat henne verta honom til ei kåpa som han sveiper seg i, og til eit belte som han alltid bind um seg!
20 Naj bo to nagrada mojim nasprotnikom od Gospoda in tistim, ki govorijo zlo zoper mojo dušo.
Dette vere løni frå Herren åt mine motstandarar, og åt deim som talar vondt imot mi sjæl!
21 Toda ti delaj zame, oh Bog, Gospod, zaradi svojega imena; osvobodi me, ker je tvoje usmiljenje dobro.
Og du, Herre, Herre, gjer vel imot meg for ditt namn skuld, etter som di miskunn er god, so berga meg!
22 Kajti jaz sem ubog in pomoči potreben in moje srce je ranjeno znotraj mene.
For arm og fatig er eg, og mitt hjarta er gjenomstunge i meg.
23 Odhajal sem kakor senca, ko se ta zmanjšuje; kakor leteča kobilica sem premetavan sem ter tja.
Som ein skugge når han lengjest, kverv eg burt, eg vert jaga burt som ein grashopp.
24 Moja kolena so šibka zaradi posta in mojemu mesu manjka mastnosti.
Mine kne er ustøde av fasta, og holdet mitt misser feita.
25 Postal sem jim tudi graja; ko so pogledali name, so stresali svoje glave.
Og eg hev vorte til spott for deim; når dei ser meg, rister dei på hovudet.
26 Pomagaj mi, oh Gospod, moj Bog, oh reši me glede na svoje usmiljenje,
Hjelp meg, Herre min Gud, frels meg etter di miskunn!
27 da bodo lahko vedeli, da je to tvoja roka, da si ti, Gospod, to storil.
so dei må kjenna, at dette er di hand, at du, Herre, hev gjort det.
28 Naj preklinjajo, toda ti blagoslavljaj. Ko vstanejo, naj bodo osramočeni, toda tvoj služabnik naj se veseli.
Dei forbannar, men du velsignar, dei stend upp, men vert skjemde, og din tenar gled seg.
29 Naj bodo moji nasprotniki oblečeni s sramoto in naj se kakor z ogrinjalom pokrijejo s svojo lastno zmedenostjo.
Mine motstandarar skal klæda seg i skjemsla og sveipa seg i si skam som i ei kåpa.
30 S svojimi usti bom silno hvalil Gospoda; da, hvalil ga bom med množico.
Eg vil takka Herren storleg med min munn, og midt imillom mange vil eg lova honom.
31 Kajti stal bo ob desnici ubogega, da ga reši pred tistimi, ki obsojajo njegovo dušo.
For han stend på høgre sida åt den fatige til å frelsa honom frå deim som dømer hans sjæl.
