Psalmi 104
1 Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Oh Gospod, moj Bog, ti si tako velik, oblečen si s častjo in veličanstvom.
Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja, Jahve, Bože moj, silno si velik! Odjeven veličanstvom i ljepotom,
2 Ki se pokrivaš s svetlobo kakor z obleko, ki razteguješ nebo kakor zaveso.
svjetlošću ogrnut kao plaštem! Nebo si razapeo kao šator,
3 Ki polagaš bruna svojih sob v vodah, ki delaš oblake [za] svoj bojni voz, ki hodiš na perutih vetra.
na vodama sagradio dvorove svoje. Od oblaka praviš kola svoja, na krilima vjetrova putuješ.
4 Ki svoje angele delaš za duhove, svoje služabnike za goreč ogenj.
Vjetrove uzimaš za glasnike, a žarki oganj za slugu svojega.
5 Ki polagaš temelje zemlji, da na veke ne bo odstranjena.
Zemlju si stavio na stupove njene: neće se poljuljati u vijeke vjekova,
6 Pokrivaš jo z globinami kakor z obleko; vode stojijo nad gorami.
pokrio si je vodama bezdanim k'o haljinom, iznad bregova stajahu vode;
7 Ob tvojem oštevanju so zbežale, ob glasu tvojega groma so odhitele.
na tvoju se prijetnju povukoše, od tvoje grmljavine zadrhtaše.
8 Gredo gor po gorah, gredo dol po dolinah, na kraj, ki si ga ti osnoval zanje.
Bregovi se digoše, doline spustiše na mjesto koje si im odredio.
9 Postavil si mejo, da je ne morejo prečkati, da se ponovno ne obrnejo in ne pokrijejo zemlje.
Odredio si granicu koju ne smiju prijeći, da opet ne pokriju zemlju.
10 On izvire pošilja v doline, ki tečejo med hribi.
Izvore svraćaš u potoke što žubore među brdima.
11 Dajejo piti vsaki poljski živali, divji osli si gasijo žejo.
Oni poje sve živine poljske, divlji magarci žeđ gase u njima.
12 Poleg njih bo perjad neba, ki žvrgoli med mladikami, imela svoje prebivališče.
Uz njih se gnijezde ptice nebeske i pjevaju među granama.
13 Iz svojih sob namaka hribe; zemlja je nasičena s sadom tvojih del.
Ti natapaš bregove iz dvorova svojih, zemlja se nasićuje plodom tvojih ruku.
14 Travi povzroča, da raste za živino in zelišče za služenje človeku, da lahko obrodi hrano iz zemlje
Ti daješ te niče trava za stoku i bilje na korist čovjeku da izvede kruh iz zemlje
15 in vino, da razveseljuje človekovo srce in olje, da njegovemu obrazu stori, da zasveti in kruh, ki utrjuje človekovo srce.
i vino što razvedruje srce čovječje; da uljem lice osvježi i da kruh okrijepi srce čovjeku.
16 Gospodova drevesa so polna soka, libanonske cedre, ki jih je posadil,
Stabla se Jahvina napajaju hranom, cedri libanonski koje on zasadi.
17 kjer si ptice pletejo svoja gnezda; glede štorklje, so ciprese njena hiša.
Ondje se ptice gnijezde, u čempresu dom je rodin.
18 Visoki hribi so zatočišče za divje koze in skale za kunce.
Visoki bregovi daju kozorogu a pećine jazavcu sklonište.
19 Luno je določil za obdobja, sonce pozna svoje zahajanje.
Ti si stvorio mjesec da označuje vremena i sunce znade kada ima zaći.
20 Delaš temo in je noč, ko vse gozdne živali lazijo naprej.
Kad razastreš tmine i noć se spusti, tad se šuljaju u njoj životinje šumske.
21 Mladi levi rjovejo za svojim plenom in iščejo svojo hrano od Boga.
Lavići riču za plijenom i od Boga hranu traže.
22 Sonce vzhaja, zberejo se skupaj in se zleknejo v svoje brloge.
Kad sunce ograne, nestaju i liježu na ležaje.
23 Človek hodi naprej k svojemu delu in k svojemu trudu do večera.
Tad čovjek izlazi na dnevni posao i na rad do večeri.
24 Oh Gospod, kako mnogotera so tvoja dela! V modrosti si jih vsa naredil; zemlja je polna tvojih bogastev.
Kako su brojna tvoja djela, o Jahve! Sve si to mudro učinio: puna je zemlja stvorenja tvojih.
25 Tako je to veliko in široko morje, v katerem so brezštevilne plazeče stvari, tako majhne kakor velike živali.
Eno mora, velika i široka, u njemu vrve gmazovi bez broja, životinje male i velike.
26 Tam se vozijo ladje, tam je ta leviatán, ki si ga naredil, da se igra v njem.
Onud prolaze nemani, Levijatan kojeg stvori da se igra u njemu.
27 Vsi ti čakajo nate, da jim lahko daš njihovo hrano v pravšnjem obdobju.
I sva ova bića željno čekaju da ih nahraniš na vrijeme.
28 To jim daješ, pobirajo; odpiraš svojo roko, nasičujejo se z dobrim.
Daješ li im, tada sabiru: otvaraš li ruku, nasite se dobrima.
29 Skrivaš svoj obraz, preplašijo se; jemlješ njihov dih, poginejo in se vrnejo k svojemu prahu.
Sakriješ li lice svoje, tad se rastuže; ako dah im oduzmeš, ugibaju i opet se u prah vraćaju.
30 Svojega duha pošiljaš naprej, ustvarjeni so; in obnavljaš obličje zemlje.
Pošalješ li dah svoj, opet nastaju, i tako obnavljaš lice zemlje.
31 Gospodova slava bo vztrajala na veke. Gospod se bo veselil v svojih delih.
Neka dovijeka traje slava Jahvina: nek' se raduje Jahve u djelima svojim!
32 Gleda na zemljo in ta se trese; dotika se hribov in se kadijo.
On pogleda zemlju i ona se potrese, dotakne bregove, oni se zadime.
33 Dokler živim, bom prepeval Gospodu; dokler imam svoj obstoj, bom prepeval hvalo svojemu Bogu.
Pjevat ću Jahvi dokle god živim, svirat ću Bogu svome dokle god me bude.
34 Moje premišljevanje o njem bo prijetno; veselil se bom v Gospodu.
Bilo mu milo pjevanje moje! Ja ću se radovati u Jahvi.
35 Naj bodo grešniki použiti z zemlje in naj zlobnega ne bo več. Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Hvalite Gospoda.
Nek' zločinci sa zemlje nestanu i bezbožnika nek' više ne bude! Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja! Aleluja!
