Psalmi 104

1 Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Oh Gospod, moj Bog, ti si tako velik, oblečen si s častjo in veličanstvom.

2 Ki se pokrivaš s svetlobo kakor z obleko, ki razteguješ nebo kakor zaveso.

3 Ki polagaš bruna svojih sob v vodah, ki delaš oblake [za] svoj bojni voz, ki hodiš na perutih vetra.

4 Ki svoje angele delaš za duhove, svoje služabnike za goreč ogenj.

5 Ki polagaš temelje zemlji, da na veke ne bo odstranjena.

6 Pokrivaš jo z globinami kakor z obleko; vode stojijo nad gorami.

7 Ob tvojem oštevanju so zbežale, ob glasu tvojega groma so odhitele.

8 Gredo gor po gorah, gredo dol po dolinah, na kraj, ki si ga ti osnoval zanje.

9 Postavil si mejo, da je ne morejo prečkati, da se ponovno ne obrnejo in ne pokrijejo zemlje.

10 On izvire pošilja v doline, ki tečejo med hribi.

11 Dajejo piti vsaki poljski živali, divji osli si gasijo žejo.

12 Poleg njih bo perjad neba, ki žvrgoli med mladikami, imela svoje prebivališče.

13 Iz svojih sob namaka hribe; zemlja je nasičena s sadom tvojih del.

14 Travi povzroča, da raste za živino in zelišče za služenje človeku, da lahko obrodi hrano iz zemlje

15 in vino, da razveseljuje človekovo srce in olje, da njegovemu obrazu stori, da zasveti in kruh, ki utrjuje človekovo srce.

16 Gospodova drevesa so polna soka, libanonske cedre, ki jih je posadil,

17 kjer si ptice pletejo svoja gnezda; glede štorklje, so ciprese njena hiša.

18 Visoki hribi so zatočišče za divje koze in skale za kunce.

19 Luno je določil za obdobja, sonce pozna svoje zahajanje.

20 Delaš temo in je noč, ko vse gozdne živali lazijo naprej.

21 Mladi levi rjovejo za svojim plenom in iščejo svojo hrano od Boga.

22 Sonce vzhaja, zberejo se skupaj in se zleknejo v svoje brloge.

23 Človek hodi naprej k svojemu delu in k svojemu trudu do večera.

24 Oh Gospod, kako mnogotera so tvoja dela! V modrosti si jih vsa naredil; zemlja je polna tvojih bogastev.

25 Tako je to veliko in široko morje, v katerem so brezštevilne plazeče stvari, tako majhne kakor velike živali.

26 Tam se vozijo ladje, tam je ta leviatán, ki si ga naredil, da se igra v njem.

27 Vsi ti čakajo nate, da jim lahko daš njihovo hrano v pravšnjem obdobju.

28 To jim daješ, pobirajo; odpiraš svojo roko, nasičujejo se z dobrim.

29 Skrivaš svoj obraz, preplašijo se; jemlješ njihov dih, poginejo in se vrnejo k svojemu prahu.

30 Svojega duha pošiljaš naprej, ustvarjeni so; in obnavljaš obličje zemlje.

31 Gospodova slava bo vztrajala na veke. Gospod se bo veselil v svojih delih.

32 Gleda na zemljo in ta se trese; dotika se hribov in se kadijo.

33 Dokler živim, bom prepeval Gospodu; dokler imam svoj obstoj, bom prepeval hvalo svojemu Bogu.

34 Moje premišljevanje o njem bo prijetno; veselil se bom v Gospodu.

35 Naj bodo grešniki použiti z zemlje in naj zlobnega ne bo več. Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Hvalite Gospoda.