Psalmi 10

1 Zakaj stojiš daleč stran, oh Gospod? Zakaj se skrivaš v časih stiske?

2 Zlobni v svojem ponosu preganjajo revnega. Naj se ujamejo v naklepe, ki so si jih domislili.

3 Kajti zlobni se baha z željo svojega srca in blagoslavlja pohlepnega, ki ga Gospod prezira.

4 Zlobni zaradi ponosa svojega obličja ne bo povpraševal po Bogu. V vseh njegovih mislih ni Boga.

5 Njegove poti so vedno boleče, tvoje sodbe so daleč zgoraj izven njegovega pogleda. Glede na vse njegove sovražnike on puha nanje.

6 V svojem srcu je rekel: »Ne bom omajan, kajti nikoli ne bom v nadlogi.«

7 Njegova usta so polna preklinjanj, prevare in sleparstva. Pod njegovim jezikom je vragolija in prazne reči.

8 Sedi v skrivališčih vasi. Na skrivnih krajih mori nedolžnega. Njegove oči so na skrivaj naravnane zoper revnega.

9 Na skrivnem preži kakor lev v svojem brlogu. Leži na preži, da ujame revnega. Revnega ujame, ko ga vleče v svojo mrežo.

10 Klečeplazi in se ponižuje, da lahko revni pade po njegovih močnih.

11 V svojem srcu je rekel: »Bog je pozabil. Skriva svoj obraz, tega nikoli ne bo videl.«

12 Vstani, oh Gospod, oh Bog, dvigni svojo roko. Ne pozabi ponižnega.

13 Zakaj zlobni zaničuje Boga? V svojem srcu je rekel: »Ti tega ne boš zahteval.«

14 To si videl, kajti gledaš vragolijo in zlobnost, da to poplačaš s svojo roko. Revni se ti izroča, pomočnik si osirotelemu.

15 Zlomi laket zlobnemu in zlemu človeku. Preiskuj njegovo zlobnost, dokler je ne najdeš več.

16 Gospod je Kralj na veke vekov. Pogani so izginili iz njegove dežele.

17 Gospod, slišal si hrepenenje ponižnih. Pripravil boš njihovo srce, svojemu ušesu boš povzročil, da sliši,

18 da razsodiš osirotelega in zatiranega, da človek iz zemlje ne more več zatirati.